Otvoritev

Dvanajstke. Moram biti malo bolj pridna in ne dovoliti, da se tak nesramno nabira prah tu gor.

Drugače je bil mišljen  totalno produktiven dan, in če bi me kdo včeraj vprašal kaj bom počela, bi izstrelila kot iz topa. Malo se je zalomilo, ampak če potegnem črto sem še kar zadovoljna. Mogoče pa le uspe cel projekt, si mislim, medtem ko pijem že tretjo kavo in upam, da bo kaj koristi od nje.

***

Vmes fantaziram še o prijetnejšnjem projektu. Prve rezervacije so že (wiiiiiiiiiiiiiii), še malo raziskovanja me čaka in potem greva. Samo midva tokrat. Končno enkrat na toplo, medtem ko bo tu še bolj zimsko. In preskočila bom tisti najbolj smotan del, ko čakaš pomlad, pa je za vraga ni od nikoder. In v tem kontekstu se čas nenormalno vleče. V kakem drugem kontekstu pa drvi kot bi se mu zmešalo.

Rahlo stresno je blo zadnje dni, polno neke napetosti je v zraku. Na hitro okrivim luno in PMS, čeprav mi je potihem povsem jasno, da nimata nič s tem. Samo lažje je, če se maš na kaj zgovarjati.

***

Slabo mi gre tale otvoritev, glede na to, da že tri dni pacam zapis. Poleg tega je navdih izpuhtel neznanokam in ga zdaj mrzlično iščem. Mogoče bi morala početi kaj drugega in bi se potem sam vrhnil. Ali pa bi morala preprosto zapreti to stran, vse distrakcije pospravit v najbolj temen možen kotiček in bi potem prišel navdih nazaj.

In spet razmišljam o ljudeh v mojem življenju. In o tem kdaj prestopijo mejo in predvsem kdaj jaz zaznam, da so jo prestopili. Z nečim vlečem take ljudi nase, pa nikakor ne ugotovim kaj to je.  Kot da bi mi na čelu pisalo. Ali pa kot da bi imela neko lepilo na sebi, ki drži hujše kot neostik ali sekundno lepilo.  Enkrat je lahko naključje. Tretjič več ne more biti. Kdo ve, mogoče so pa to res vse lekcije. Samo naučiti se moram prepoznati njihovo vrednost.

31 december 2011

Nisem ravno zelo pridna pri pisanju, glede na to, da je bil prejšnji zapis prvega decembra, in da smo danes že zadnjega. Vmes je nastalo kar precej osnutkov, ki pa dlje od moje glave niso prišli. Nič zato.

Je pa (presenetljivo) hodil dedek mraz in mi prinesel novo igračko. Zadovoljna sem do strehe in čez Malo sem gledala vse te gadgete, ki so se znašli pri nama in čas njihovih nakupov. Vedno december ali januar. Vedno, brez izjeme Torej bo res nekaj na teh pravljičnih možeh.

Nekaj me grabi, da bi morala malo pogledat za nazaj, kako je bilo. V splošnem gledano, kar fajn. Brez kakih presežkov sicer, ampak jih tudi v minus ni bilo, tako da se nimam kaj pritoževati. Nenormalno kuharska sem postala, to bi že skoraj morala šteti med presežke. In v enih stvareh oz. željah sem res dozorela in vem, da je to to. Tisti občutek, ko te niti najbolj anojing stvar ne zmoti več. Spet se je izkazalo,da je res. Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj.

Želja za dvanajstko je dovolj, a bom z mirnim morjem povsem zadovoljna. Na vsake tolko morda kak užitkarski valek, kot so bili tisti na francoski obali maja, ko kar nisi vedel, kam bi se še vrgel. Ali pa tisti nočni na Lošinju, ko sva zganjala romantiko, pa nama kar niso pustili

Pisano naj bo, tega si bom najbrž vedno želela. In zapomniti si moram, da je vse v nas samih. Tudi če življenje meče kamne, je v nas, da smo sposobni stopiti čez. Pri malo bolj štorastih, kamor se, glede na število nesrečic skoraj moram šteti, je pač kak spotikec več. Ampak človek potem pridobi na ravnotežju, kar pa tudi ni slabo.

Nič, tojeto za letos. Še slabih 12 ur ga je ostalo in v tem času bom še malo kuharska. Na novo odkritih talentov ne gre zanemarjati.

December je!

Lep, pisan, svetlikajoč december. Končno. Ker december je takrat, ko sivino razbijajo lučke in diši po kuhanem vinčku in cimetu in ko je v zraku neka prijaznost in so ljudje veseli in dobre volje. In drug drugemu želimo samo dobro in mogoče celo za hip izgine hinavščina in kar je še takih stvari. Ali pa samo v navalu razpoloženja pozabimo nanjo. Kakorkoli že, zlagano ali resnično, december je fajn.

Tudi zato, ker so takrat na vrsti dobri možje (na emancipacijo se tu kar pozabi in noben(a)  nima nič proti ). Prvi mož ima uradno še nekaj dni časa, ampak je očitno predčasno hodil okoli. Predvsem okoli trgovcev, ki so svojo ponudbo malo okrasili s procentom ali dvema. Ali tridesetimi Na ta račun sem prišla do novih čevljev in tako mam zdaj spet po dolgem času na tačkah muhce. Pozabila sem že kako fajn so. In ko sem že pri dobrih možeh – novega najboljšega prijatelja imam. Na železniški postaji, vsakič kadar grem popoldan na vlak se srečava. Malo ga pobožam, povem kam bi rada, dam mu dnar, on pa meni karto. As simple as that. Nikoli ni namrgoden, za razliko od večine tet (ne vem zakaj so pa tu lahko izključno ženske) za šalterjem. Nikoli me grdo ne gleda in ne bevska nazaj in nikoli mi ne vrže drobiža mimo nastavljene roke, kot to delajo namrgodene gospe. Sicer ne razumem zakaj se ga vsi tako bojijo in izogibajo, ampak mi je všeč tako. Še posebej kak petek popoldan, ko se pred šalterji okenci vijejo dolge kače živčnih ljudi, jaz pa elegantno kupim karto v manj kot minuti.

In ko sem že pri avtomatih, v čem je fora odzivnikov? Ni firme, ki bi jo še lahko poklical in bi se ti oglasil človek. Pravi živi človek. Povsod sami odzivniki in kaka kvazi zenovska muzika zadaj. Poklicali ste podjetje tointo. Če želite kaj kupiti pritisnite ena. Če želite kaj prodati, pritisnite dve. Če želite informacije, pritisnite tri. In tako v nedogled. Tisto, kar bi rad, je seveda čisto na koncu možnih izbir. Pogovor s svetovalcem recimo. In ko ga končno dočakaš in lahko pritisneš tisto številko, dobiš – nov odzivnik.  In spet kakih deset možnosti. Pa odtipkaš še to. Ekranček na telefonu se počasi polni, odzivnik te pa še kar pošilja k svojim prijateljem. Kot da ne bi mel kaj drugega početi kot poslušati možnosti izbire, ki jih imaš in vmes poslušati kvazi zenovsko muziko. Pogrešam vratarje/portirje s tistimi globokimi glasovi, ki si jim povedal koga želiš in so rekli samo trenutek, vmes je nekaj zapiskalo in voila.

Malo me je zaneslo Pri decembru sem bila. Del tega so tudi božični sejmi (ljubljanskemu zamerim, da se je preselil tja dol!) in obisk kake lepo okrašene prestolnice. Ne bo jih še zmanjkalo. Če bo še vreme podobno lanskemu, si česa boljšega že skoraj ne morem želeti.

Bikci, pomaranče in sangria IX.

Novo jutro je spet prineslo nekaj oblakov in precej sopare. Vstali smo že pred šesto, ob devetih smo imeli organiziran ogled tovarne Boeing v Toulouseu. Na izrecno željo moškega dela ekipe, se razume. Protokol je strog, ture so vodene in treba je priti tja vsaj pol ure prej, da dobiš visitor badge. Ker nismo čisto točno vedeli kako bo s prometom mimo takega mesta kot je Toulouse, smo šli rajši malo prej In tako smo že malo čez sedmo bivakirali na parkirišču tovarne Boeing. In jedli zajtrk in kuhali kavo. Potem smo se šli čekirat, oddati smo morali vse snemalne naprave, vključno s telefoni. Sicer ne razumem kaj bi jim lahko ukradli, glede na to, da so nas spustili najbližje kakih 100 m do aviona, ampak ok. Francozi pač. Ogled je trajal dobre tri ure, od tega smo se pol ure vozili z avtobusi od ene do druge lokacije. Najprej malo posnetkov s krstnega leta A380, potem “ogled” tovarne. Kup teorije iz razgledne ploščadi, od kod in kako tovorijo sestavne dele, par besed o naročnikih in še malo statistike. Potem spet na bus in do razstavljenega prototipa A320, kjer smo se celo lahko usedli nanj. In potem spet na bus in skoraj 20 minut vožnje do slavnega Concorda. Noter nismo smeli, smo si ga pa lahko od zunaj precej podrobno pogledali. Tojeto. Precej hrupa za nič, ampak to je seveda ženski point of view Če bi koga vseeno zamikalo: tukaj je en precej bolj navdušen opis in tukaj se rezervirajo vstopnice. Brez rezervacije ne gre.

Kar se tiče vsebine, se je naše potovanje tu končalo. Čakala nas je samo še dooooolgaaaaa pot domov. Planirano je bilo, da ta dan pridemo nekam mimo azurne obale, ampak kot ponavadi, je bilo vmes še polno nekih postankov, med drugim tudi tak malo daljši, s kosilom na fantastični kilometrski plaži v Agde-ju. In kopanjem in meterskimi valovi. Metala sva se kot otroka, čisti užitek! Kampov ob obali je kot listja in trave in sem se nedvomno še vrneva. Eden tistih krajev, kjer bi najraje kar ostal, ampak če avtodom najemaš, si takega luksuza ne moreš privoščiti. In se napokamo, natankamo precej žejno zverinco (bencin je cenejši izven avtocest, še vedno pa konkretno dražji od andorrskega) in mimogrede smo spet na avtocesti. Nekje pri St. Raphaelu nas začne loviti tema, na karti zgleda kampov na pretek, ampak problem je, da nikjer ne piše, da se zaprejo ob 9h. Halo? Ko končno najdemo enega, ki je še odprt, nas za eno noč ne sprejmejo (?!?). Po še kake pol ure kroženja, najdemo Campsite Holiday Green in po še pol ure pregovarjanja in razglabljanja ali imajo prostor ali ne, se malo pred polnočjo končno lahko parkiramo.

In naslednji dan nas res čaka samo še vožnja po francosko italjanskih avtocestah. In en košček po slovenskih.

Če potegnem črto …

O avtodomu

Izkazal se je kot neverjetno praktična in uporabna reč. Edini minus je dejstvo, da nimaš avta za raziskovanje. Pa podeželje niti ni problem, mesta pa so. Manjka parkirišč pred mesti, kjer bi lahko parkiral avtodom in šel peš ali z javnim prevozom v mesto. Malo se je tudi poznalo, da nismo imeli praktično nobenih izkušenj s tako vrsto potovanja in še najet avtodom in smo včasih mogoče preveč komplicirali okrog prenočišč in kampov, medtem ko so se vsi ostali izkušeni potovalci parkirali kjer se jim je zdelo Ampak ko se malo navadiš, je to več kot super način vandranja okrog in če bi bila situacija malo drugačna (predvsem finančna bi morala biti kar precej drugačna:D), ne bi več razmišljala o kakem drugem načinu preživljanja prostega časa.

O poti

Že pri načrtovanju smo jo (hvala Tripadvisorju) skrajšali za več kot polovico. Ne vem kako agencijam uspe v istem času narediti še dodatnih 3.000 km. Edina stvar, ki bi jo spremenila, je trajanje. Kar naprej je zmanjkovalo časa, in ko bom naslednjič planirala novo pot, moram paziti na to. Manj je v takih primerih definitivno več. Kake tri tedne časa bi bilo idealno za takole pot. Potem bi res lahko v miru užil vse destinacije. Sicer pa Španiji sigurno še nisem rekla zadnje besede. Preveč je še ostalo in preveč pisana in barvita in topla je bila, da bi bilo to vse. Se vidimo!

O stroških

Največji je seveda avtodom. In takoj za njim bencin. Precej požrešna zadeva je tole, in ob res varčni vožnji nam ga je uspelo kontrolirati na porabi 12l/100 km. Bencin je najdražji v Franciji in daleč najcenejši v Andorri. Stroški prenočevanja so različni, večinoma se gibljejo med 30 in 50 evri za nočitev v kampih (avtodom+5 oseb). Turistična središča so draga, najdražji “drink” je bil 53 € (na Rambli), je pa res da smo zraven pojedli še 2 mini pici.  Vstopnin ali ni, ali pa so zasoljene na polno. Skupni stroški, preračunani na osebo, znesejo dobrih 750 €. All inclusive

Bikci, pomaranče in sangria VIII.

Naslednje jutro je bilo tako lepo, da se nobenemu ni kaj ekstra mudilo zapustiti kampa čisto ob plaži. Ampak čas nas je preganjal in treba je bilo naprej. Toulouse nas je že čakal. Zajtrkovali smo spet na takem neverjetnem mestu, da kar ne veš kam bi gledal. Na vrhu hriba, polnega makovih polj, in posejanega z luštnimi malimi hiškami. Čista fantazija. Sploh je bil del poti med L’Ampollo in mimo Tarragone proti Andorri ena sama pravljica. Če bi si iskala idealno prebivališče, bi bili tile kraji zelo blizu vrha.

V Andorro smo prispeli po parih urah vožnje. Nekje okrog kosila. Vmes sem se podučila, da so med 14 in 16 večinoma vse trgovine zaprte. Siesta. Kmalu za mejo je glavno mesto, Andorra La Vella. Natlačeno, da komaj verjameš kam in kje vse je možno zazidati hiše. Znana je kot davčna oaza in šoping je res precej ugodnejši kot doma. Ampak preden začnemo zapravljati, je treba parkirati. Tu se je pa zataknilo, konkretno. Vsa, ampak res vsa parkirišča imajo višinske ovire, tako da tudi, če bi hoteli ignorirati table s prečrtanimi kamperji, fizično ne bi prišli nikamor. Več kot eno uro smo krožili po ozkih ovinkastih natlačenih ulicah, pa nič. In ko smo že skoraj obupali, smo le našli enega, ki je sicer imel tablo, ne pa rampe. In še en avtodom je bil not. Cena parkiranja je sicer ista kot recimo v lj. Parking je bil ravno nasproti postaje in ravno je pripeljal lokalc in smo skočili gor. Potem se je blo treba še zmeniti kje moramo dol nazaj grede. Je šlo še kar hitro, čeprav so kao katalonci in govorijo svoj jezik, se znajo sporazumevat tud v angleščini. Vožnja stane 1 € v eno smer. Nekaj me je šofer še spraševal, če hočemo nevemkak ticket, ampak smo vzeli kar one way.

Trgovin je res ogromno, cene so ful ugodne. Priporočam zelo In luštn mestek, pol ko enkrat parkiraš. Računala sem še na kak Kipling, ampak tu so me pa malo razočarali. Je pa na svoj račun vsekakor prišel moški del ekipe, ko smo ravno sredi nakupovalnega središča videli ful varnostikov in dolgo vrsto čakajočih. Firbec je zmagal in  izkazalo se je, da gostijo čisto pravi fuzbalski pokal. Tisti iz svetovnega prvenstva. Originalen. In so se postavili v vrsto, jaz sem pa medtem še malo počekirala ponudbo okrog. Kake pol ure kasneje je moški del ekipe le dočakal “moment of glory” in lahko sem slikala vsakega posebej ob pokalu Enega po enega seveda. Še malo hrane smo rabili in že smo bili nazaj na lokalcu in potem smo se hitro spokali stran. Še tank smo napolnili (to se šele splača, smo že razmišljali o nakupu par kantic za rezervo. Več kot pol cenejši od francoskega bencina) in se odpeljali dalje. Andorra je sicer tudi smučarski raj in hotelov je neskončno veliko. In smučišč. Vozimo se proti Franciji, se odločimo, da ne bomo šli skozi tunel, ampak raje čez prelaz in na 2408 metrih smo na vrhu. Malo se gremo kepat, naredimo kosilo in potem spet dalje.

Ko se spustimo v dolino, smo že v Franciji. In ahhhhh, spet taka čarobna pokrajina, da komaj uspemo slediti vsemu. Izberem Camping du Lac de la Thésauque, ob jezeru, sonce že skoraj zahaja, ko se pripeljemo do tja. Preden se s Francozi zmeniš kaj uporabnega, traja celo večnost. Ker oni pa ne znajo angleščine, ne italjanščine, ne nemščine. Nič. In smo se šli na roke. Je trajalo, ampak je uspelo. Parkiramo, se razpakiramo in prižgemo žar. Zvečer se gremo še malo sprehodit okrog, lepo je. In srne imajo, take ki se pustijo pobožat. Super za duše živaliljubcev med nami. Kar hitro smo popadali v postelje, cel dan vožnje človeka kar precej utrudi.

Bikci, pomaranče in sangria VII.

Zjutraj je prav nemarno deževalo. Ravno toliko je nehalo, da smo nekak uspeli spakirati vse kar je bilo treba, potem pa se je še med pomarančnimi nasadi spet ulilo. V načrtu smo imeli ogled mesteca Sagunto, fleten mali gradić ima, odkoder je lep razgled na obalo in okolico. V lepem vremenu. Ko se je še pot do tja izkazala za ultra strmo in totalno neprimerno za avtodom, je bilo hitro jasno, da s te moke ne bo kruha. In smo odplavali dalje, proti spominom na lansko Islandijo. Tudi tu imajo namreč topli naravni izvir, ki naj bi zagotavljal prijetnih 25 stopinj čez celo leto.

 

Fuente de los Banos je kakih 30 km oddaljen od Valencie proti notranjosti. Nekje na pol poti je nehalo deževati, dokler smo se po precej ovinkasti in na trenutke ozki cesti pripeljali do izvira pa je padla odločitev, da se nujno moramo skopati. In smo se lepo na parkirišču preoblekli v kopalke in se po stopnicah spustili do vode. Nogam se ni zdelo ravno 25 stopinj, a s pravo mero gorenjske trme je šlo z lahkoto naprej. Neki italjanski turisti so nas sicer precej postrani gledali, pa se nismo dali motiti. Prav prijetno smo se osvežili in ko smo počasi lezli iz vode, so tisti Italjani (endvatri preoblečeni v kopalke) počasi lezli vanjo in spraševali, če je caldo. Ob “plaži” je še en tak bolj socialističen kafič, s še bolj socialističnim lastnikom. Ampak kava je pa zelo solidna! Malo smo se še popasli okoli, potem pa šli nazaj do avtodoma in dalje proti Castellon de la Plana, kjer smo čez dobro uro in pol in še dve plohi spet namakali tačke, tokrat v morje.

Peščeni plaži ni bilo videti konca, a so nam veter in gromozanski valovi pokvarili načrte s kopanjem. Smo pa parkirali res čisto ob obali in imeli kosilo z najlepšim razgledom od vseh. In avtodomarstvo je dobilo še kako dodatno plus točko. In medtem ko je naš šofer spal spanje pravičnega, sem jaz izkoristila še malo masaže (hoja po mivki je res super masaža za tačke) in se nadihala soli v zraku. Pot smo kasneje nadaljevali ob kilometrih in kilometrih takih istih plaž. Poleti, ali pa na kak lep sončen dan, mora biti čista fantazija. In končno smo prišli tudi do prodajalcev pomaranč. Ves ta pomarančni vonj v zraku in sadežev kot listja in trave, samo pojest ne moreš nobenega. Ni bilo treba posebej spraševati ali se ustavimo In smo se. In smo nakupili pomaranč, da se ti zmeša. Ampak res, 80 centov za kilo ni noben dnar. In to so prave pomaranče, ne tisti umetni plastični nadomestki, ki jih prodajajo pri nas.

Malo kasneje že zapustimo Comunidad Valenciano in smo spet v Catalunyi. Vozimo proti delti reke Ebro med riževimi polji in pogledi na vse strani so res fantastični. Malo drugače je vseeno kot pri nas, ko prideš iz enega konca države do drugega v dveh urah. V takih večjih državah dobijo razdalje čisto drugi pomen in nekaj, kar izgleda relativno blizu, pomeni par ur vožnje. Po delti Ebroja tudi zaradi obupno porazno grozljivo luknjaste ceste. Tja grede ne vemo, da je je več kot 20 km, drugače bi se najbrž obrnili in ne videli izliva največje in najpomembnejše španske reke. Cesta se enkrat le konča in gremo še malo peš do razglednega stolpiča, odkoder je res lep pogled na reko in morje. Baje je to raj za ornitologe in baje tu živijo tudi cele jate pinki flaminkotov, ampak najbrž si nismo vzeli dovolj časa, da bi jih našli. Smo pa našli ful ribičev in ulov najbrž ni bil ravno slab, glede na to, da smo kar nekajkrat videli precej velike komade rib kako so skakali iz vode. Ob izlivu je sicer tudi kamp, ampak nam ni bil najbolj všeč, zato smo se peljali (ja, po isti razdrapani živce parajoči cesti) še malo naprej do kraja L’Ampolla. Kampič je čisto ob plaži, lep, urejen, čist, pisan. In nenormalno poceni. Približno pol cenejši od vseh ostalih v katerih smo bivali. Lastnike sem sicer zmotila ravno med večerjo, a ni bilo nobenega problema. Just pick any place you like, je rekla teta, po naglasu sodeč Irka. Spraznili smo wc, dolili vodo in prižgali žar. Nekaj so sicer brenčali komarji, pa se nismo dali motiti.

Bikci, pomaranče in sangria VI.

Valencia naslednje jutro najprej postreže z rahlim incidentkom, ki ga ob kavi in z malo moje flegmatičnosti uspešno rešimo. Pristanemo na s pomarančami okrašeni glavni železniški postaji. Res je lepa, človek bi jo kar gledal. Vozni redi so sicer malo zmedeni, ampak se da najti na katerem tiru vozi kateri vlak. Čisto poleg postaje so pametno postavili areno za bikoborbe, ki smo jo videli samo na zunaj. Ob devetih se je v mestu že kar trlo ljudi. V Cafe&Tee smo spili kavo, skočila sem v turistične informacije po zemljevid mesta in smo šli. Najprej malo na pamet, a smo se kmalu organizirali.

Tri stvari, ki sem jih najbolj zapomnila: pomaranče, keramike za izvoz in neverjeten kontrast med starim in novim delom mesta. Keramike res ne manjka in cene so neverjetno ugodne. Lončene posode za peko v pečici, ki jih pri nas prodajajo tudi po 40-50 evrov, so tu na voljo že za deset. Pravi raj!

Mesto je sicer relativno majhno in se ga da pogledati peš, imajo pa (itak) tudi zelo dobro organizirane buse in metroje. Mi smo mimo katedrale prišli do tržnice, ki je bila spet nekaj čisto posebnega. Nakupili smo pomelov in pomaranč, da smo komaj nesli. Prisežem, najboljše pomaranče kar sem jih kadarkoli jedla! Čista fantazija. Da o cenah niti ne začnem.

Čisto poleg tržnice je La Lonja, nekdanja borza svile. Še ena fascinantna stavba, še ena brez vstopnine.

Valencia je tudi domovina paelle, tradicionalne španske jedi iz riža. Posledično na vsakem vogalu prodajajo ponve za paello in seveda tudi ni šlo, da je ne bi poskusili. Pork or fish?, me je vprašala kelnarca, čeprav je taprava paella sestavljena iz obeh. Zame fish, definitivno. In bila je odlična! Tako odlična, da sem, takoj ko smo prišli domov, morala poskusit ali se da tako dobro narediti tudi doma. In se da Z busom smo se potem odpeljali v modernejši del mesta, v Cuidad de las artes y las ciencias (mesto znanstvenikov in umetnikov). Kot bi prišel na drug planet! Temu primerna je tudi ponudba, od muzeja znanosti do največjega evropskega akvarija. Sicer je že zunanjost sama po sebi dovolj impresivna, za podrobnejše oglede pa je definitivno kaj početi vsaj en dan. Vstopnine za ogled zunanjosti ni, sicer pa ima vsak muzej svojo.

Mi smo izbrali L’oceanografic. Akvarij je (kot vse tukaj) divji že na prvi pogled, malo preseneti konkretnih 25 € vstopnine, a na koncu ugotovimo, da se brez dvoma splača. Par ur smo blodili med ribami, želvami, morskimi psi, kiti … Živali je res ogromno, akvariji so gromozanski in kot vsak konkreten akvarij ima tudi ta podvodni tunel, kjer morski psi in še cele horde ostalih ribic mirno plavajo nad našimi glavami. Malo nadležni so edino otroci, ki se derejo in vriskajo in se prerivajo, ampak kaj čmo, take nevzgojene starše najdeš povsod.

Za zaključek si pogledamo še predstavo delfinov in čisto malo sem fouš tistim izbrancem, ki jih lahko iz rok nafutrajo in še malo bolj tistim, ki so vsak dan z njimi. Kar visoko na lestvici dream jobov bi bilo tole.

In ker je čisto blizu še El Corte Ingles (nekaj podobnega kot Nama pri nas), skočimo še tja. Del ekipe se sicer temu raje odpove v korist parka, gre pa zato drugi del toliko z večjim veseljem tja. Ker iz Španije pa res ne moreš priti brez vsaj enega Desiguala. Za prave entuziaste, vsaj pol dneva gre z lahkoto mimo, sploh ne veš kdaj Kasneje se z busom vrnemo nazaj v mesto (dalo bi se tudi peš, kake pol ure hoje) in skočimo na vlak v Puzol. Od tu nas taksi Thomas (my friend, je rekel lastnik kampa) za 7 € na vožnjo (nas je bilo preveč za samo eno) odpelje v cca 15 km oddaljeni kamp. Med pomarančami spet. Malo kolebamo ali naj ostanemo še en dan in si privoščimo kopanje, a na koncu (tudi po zaslugi najbolj kislega vremena na celi poti) vseeno pade odločitev, da gremo naslednje jutro dalje.

Bikci, pomaranče in sangria V.

Že pred šesto smo naslednji dan rogovilili okrog po kampu. Na hitro smo se očedili in popokali vse pritikline, da smo ušli jutranji konici mimo Madrida. Čakal nas je Toledo, dobrih 60 km južno. Po poti smo na enem takem lepem polju maka pojedli zajtrk in okrog desetih smo na daleč že videli Toledo, kakih 5 minut kasneje pa že toliko na blizu, da nas je policajka v tekoči angleščini napotila na parkirišče malo nižje, ker je mesto absolutno preozko že za malo večje avtomobile, kaj šele za zelo velike. Parking je zastonj, v mesto vozi bus, ampak po zaslugi dela ekipe, ki je navdušen nad hojo in čisto po gorenjsko šparovn, smo šli peš. Kake pol urce, pa smo se upešno zgubili med vsemi tistimi srednjeveško ozkimi uličicami, ki so si podobne kot jajce jajcu. In ko trije mislijo, da znajo brati zemljevide, pri tem pa kažejo vsak v svojo smer … se zgubimo še malo bolj Priporočam zemljevidek, pride prav. Ko smo se malo kasneje spet našli, smo šli pogledat katedralo in sosednje stavbe. Lepo, niti ne pretirano nagužvano. Tak italjansko toskanski občutek dobi človek.

Privoščili smo si  marcipan, po katerem je Toledo posebej znan, se nagledali trgovinc z meči, noži, oklepi in podobnimi kovinskimi zadevami in tudi tu imajo mostove z nešteto ključavnicami. In razgled z obzidja je fantastičen. Fleten mestek je. Tudi kava na glavnem trgu ni smela manjkati.

Malo smo še obnovili zaloge v hladilniku (in jih nesli peš v avto, kakih 100 metrov ven iz mesta je pa gromozanski Lidl ), potem pa šli dalje po poteh Don Kihota in Sancho Panse. Tele mline na veter sem sanjala že od začetka naše poti in niso me razočarali, niti malo. Tak zelo poseben kraj je Consuegra, z mlini posejanimi po hribu in ful lepim razgledom. Ko bom naslednjič spet prišla, si definivno splaniram prenočišče na kribčku. Fantastično mora biti, zjutraj, ko se začne delati dan in zvečer v tisti posebni rumeni svetlobi …

V enem od mlinov je urejena mini štacunca in tako imam zdaj doma na polički čisto svoj mlinček. Po poti dalje proti Valencii, smo jih srečali še nekaj, in na veliko olajšanje šoferja, sem se pri kaki tretji ali četrti vasici nehala dreti mlinčki soooo, ustaviiiiii

Naslednjih nekaj ur smo se vozili ob večinoma kmetijskih področjih. Nekje sredi poti smo se ustavili in skuhali kosilo in se hkrati spet nismo mogli načuditi uporabnosti avtodoma. Še nekaj ur kasneje smo že prihajali v območje Costa del Azahar (obala pomarančnih dreves), ki se res drži svojega imena. Pomarančam ni konca! Večinoma so lepo nasajene v vrste in tudi lepo ograjene. Mikalo me je in mikalo in čisto pred Valencio, ko smo se peljali že proti kampu v Puzolu dobesedno skozi nasade, sem le prišla na svoj račun. In bile so odlične!

V kamp smo prišli čisto v temi in spet prepozno. Na srečo je bil lastnik tudi doma tam, in naju je opazil, ko sva se motovilila okrog recepcije. Parkirali smo v lepo ograjeno parcelo in čez par minut se nam je že pridružil hišni maček, ki se potem ni premaknil od nas, dokler se nismo čez dva dni odpeljali dalje. Še spal je na stolu, ki smo ga pustili zunaj in pri žaru je ves čas potrpežljivo čakal, če bo kaj padlo na tla. Kar fleten nadomestek je bil za domačo mačkico Kamp je bil sicer bolj tako-tako, daleč najslabši od vseh, v katerih smo bili, čeprav mu načeloma ni manjkalo nič. Razen dilc na wc školjkah in tudi tuši so bili nekak čudni. Za kak dan ali dva ok, za več, bi se dalo najti kaj precej boljšega. Je imel pa zato daleč najbolj prijaznega lastnika. Uredil nam je prevoz najprej do Puzola, odkoder je vlak v Valencio in potem še številko taksija za zvečer, če bomo prišli po peti, ko bus več ne vozi. Kako sva se s taksistom potem pogovarjala po špansko, je druga zgodba

Bikci, pomaranče in sangria IV

Par dni v Barceloni je minilo kot bi mignil in vsem je bilo kar malo hudo, ko smo morali iti. Besedo ali dve še o kampu. Od mesta je oddaljen dobrih 30 km, sicer je skoraj čisto ob morju, a vtis kvarita cesta in železniška proga, ki sta speljani med obalo in kampom. Do prve urejene plaže je 15 minut hoje, vozi tudi zastonj shuttle. Do železniške postaje je malo dlje, a je tudi na voljo shuttle. Če prideš zaradi mesta, je super alternativa, če prideš zaradi plaže, bi se dalo najti še kaj boljšega. Organiziran je tudi zastonj prevoz do mesta, treba se je prijaviti dan prej. Prostora za avtodome je dovolj, parcele so velike in sanitarije so super. 9/10, Camping Barcelona, Mataro.

Naslednji cilj je bil San Lorenzo el Escorial, kamp, ki je od Madrida oddaljen kakih 50 km, z redno avtobusno povezavo. Od kampa do postaje je še dodatnih 20 minut hoje mimo pašnikov. Med Barcelono in Madridom je kar konkretnih 600 km, avtocestam smo se ves čas izogibali, ker so tudi navadne štiripasovne in večinoma precej boljše od naših. Pokrajina je fascinantna, končno smo srečali tudi bikce, ki jim potem ni bilo konca. In vetrnice. Ne vem ali tam nimajo ekologov, ali pa imajo drugačno mnenje od naših. Večje mesto na poti je edino Zaragoza, ampak ker nikogar ni posebno vleklo tja, smo šli mimo.

Nekje na pol poti smo se ustavili na parkirišču, skuhali kosilo, pomili posodo, malo podremali in potem šibali dalje. Kar ne moreš se načuditi kako zelo praktična so takale vozila. Kasneje skozi Madrid je promet tekoč, avtomobilov je malo in mimogrede smo v El Escorialu. Kamp najdemo z lahkoto. Trgovina v kampu je bila sredi maja bolj slabo založena, a osnovnim potrebam je zadostila. Za vse ostalo je malo naprej v vasi prava trgovina Skočili smo pogledat še samostan, ki nam je požrl nekaj živcev. Prvič je bila nedelja in ura je bila 7 zvečer, zato bi si ga lahko ogledali samo od zunaj. Tudi čakanje na ponedeljek ne bi pomagalo, ker takrat ni ogledov. Ko smo se pripeljali do parkinga se nas je polastila lenoba in nobenemu se ni dalo hodit več kot kilometer do samostana, zato smo se kar odpeljali dalje in “bomo že nekje ustavili za tistih deset minut”. Pa so nas zajebali, vse okrog je zakoličkano (verjetno z razlogom), ali zaparkirano, ali pa so boksi tako majhni in ozki, da bi naša zverina konkretno štrlela na cesto, če bi jo sploh uspeli spraviti not. Vse kar smo dobili je bil tale posnetek od daleč.

Za vse ostalo se bomo morali vrniti. Edina slaba stran kamperja je to, da ko se enkrat spraviš v kamp in se “razpakiraš” nimaš več prevoznega sredstva. Ampak ok, z malo prilaganja gre. Naslednji dan smo že navsezgodaj na busu za Madrid. Kraljevsko mesto, za razliko od Barcelone precej bolj podobno evropskim s tistimi starimi zgradbami in svojo zgodovino. Glavna avtobusna postaja Moncloa je pod zemljo. Neverjetno koristna izraba prostora. Vpadnica v mesto je organizirana tako, da zjutraj odprejo dva dodatna pasova, popoldan pa po teh istih pasovih pošibajo avtomobile ven iz mesta. Čista fantazija. Madrid je tudi precej bolj “na kupu” in ga z lahkoto (in z malo pomoči metroja) pogledaš peš.

Dan začnemo s kavo na skoraj praznem Plaça Mayor. Taka jutra so najlepša. Ko še ni gužve in v miru vdihneš mesto. Cene so malo višje kot pri nas, kava je recimo nekje med 2 in 2,5 €. In čisto zraven je tržnica. Železna. Z vsemi možnimi vrstami sadjami, z luštnimi malimi lokalčki in prijetno klimatizirana.

Fascinantni trgi, ogromno zelenja, odličen šoping, prijazni ljudje. Kul prestolnica je. Z metrojem se odpeljemo še na drugo stran mesta pogledat gromozanski Retiro park. Mimo postaje, kjer je bil teroristični napad. Kar malo stisne pri srcu, ko pomisliš, da bi z lahkoto bil ob napačnem času na napačnem mestu. Parc del buen Retiro je res ogromen. Ure in ure bi se lahko sprehajal, ali pa sedel v senci stoletnih dreves. Zraven je čisto nič manj fascinanten Museo del Prado, 11 najbolj obiskan muzej na svetu.

Malo kolebamo glede ogleda stadiona, Santiago Barnabeu je za moški del ekipe zelo privlačen, a ker ženske damo prednost outlet villageu in ker se noče ločiti od nas, gremo na koncu vsi tja. Prav luštna vasica, moram reči

Zvečer smo ravno zamudili bazen (z ogrevano vodo!), za minutko smo še ujeli trgovino in za spremembo od prejšnjih dni smo tokrat celo lahko uporabili tendo in žar pri belem dnevu.

Bikci, pomaranče in sangria III

Podnaslov bi lako bil tudi pisana Barcelona . Z vlakom iz Mataroja (od kampa do postaje vozi zastonj shuttle) smo se pripeljali direktno na Plaça de Catalunya, slaba ura vožnje z vlakom, večji del čisto ob obali. Fino. Kupovanje kart na avtomatu je sicer lahko izziv (da o spletni strani niti ne začnem!), a se večinoma vedno najde kak pomoči pripravljen. Angleščina jim še kar gre, veliko bolj kot sosedom. Čeprav me je na trenutke presenetilo, ko so me kaki mlade prodajalke/kelnarce gledale kot bi priletela z marsa, ko sem začela z angleščino. Očitno naš šolski sistem vseeno ni tak v riti. Al pa vsaj na tem področju ne. Kakorkoli že, vroče petkovo jutro je bilo in na Rambli se je že trlo turistov. Malo sem bila razočarana nad prometom na vsaki strani, čisto drugače sem si predstavljala vse skupaj. Malo kasneje nas je Starbucks, pa če je še tak skomercializiran, dvignil na “delovne obrate”. O Barceloni bi najbrž lahko napisala kakih deset blogov, toliko je vsega. Iz Ramble vodijo ulice na vse strani in prav vsaka skriva kako presenečenje. Zdaj tudi razumem ljudi, ki pravijo, da rabiš vsaj en teden časa, da res zaužiješ to mesto.

Da tole res ne preseže meje zapisa normalne dolžine, sem si izbrala svojih 5 njaljubših. Na prvem mestu je definitivno metro. Deluje kot urca, čakaš največ minutko ali dve, vse je logično, jasno, barvno in po zaslugi večdnevnih kart (dvodnevna karta stane samo 11,5 €) tudi ful poceni. Bilo je sicer kar nekaj opozoril glede kradljivcev, ampak če se malo paziš, ni nič bolj nevarno kot pri nas v Ljubljani. In v roku desetih minut si iz enega konca mesta že na drugem. Metro je kul. Res kul.

Naslednja stvar je Gaudi. Vse njegove stvaritve so take, da te pustijo brez besed. Človek je res imel zavidanja vredno domišljijo, da o tem, kako mi je njegov stil pisan na kožo, sploh ne govorim. Če bi si morala zbrat kogarkoli, bi bilo z njim najbrž zelo zanimivo preživeti dan. Tud šalčki se nisem mogla upreti, afkorz. Sopihali smo na Parc Guell, ki je bil mišljen kot soteska za barcelonske aristokrate. Res škoda, da ga ni dokončal, verjamem, da bi se ljudje kar grebli kdo bo živel tam. In Sagrado, še eno nedokončano delo, je videti iz praktično kjerkoli v mestu. Že zunanjost je markantna, ampak ko prideš noter … aaaaaaaahhhhhh … samo strmela sem. Kot da bi se prebudil v kake odpičene sanje. Vredno enournega čakanja na vstopnice, definitivno. Tudi 12,5 € vstopnine. Pametno je priti zgodaj, še najboljše že preden se odpre, sredi dneva je gužva nepopisna. Enako velja za Parc Guell, ki je sicer brez vstopnine, in verjetno tudi zato obupno natlačen.

Številka tri so tržnice. To so taki posebni kraji, ki se jih splača obiskati, ne glede na to v katerem mestu si. Na Rambli je Mercat St. Josep, malo preveč nagužvan za moj okus, malo naprej pa še Mercado Central. Že zunanjost je posebna, cene so neverjetne (ne vem zakaj samo pri nas tako zasolijo cene na tržnici) in ponudba tako raznolika, da skoraj ne veš kam bi gledal. In vedno je zraven še kak mini lokalčič, kjer lahko kaj dobrega poješ in se malo podružiš.

Svoje mesto si zasluži tudi La Barceloneta, mestna plaža. Ni ji videti konca, do nje se najlažje pride peš po Rambli in potem kratka vožnja z busom (ki je tudi vključen v ceno transportne karte). Tu je tudi akvarij, mi smo ga sicer spustili, ker nas je čakal v Valencii. Pri nas je bila še pomlad, ko je bila tu plaža polna ljudi in v morju že kar lepo število kopalcev. Namočila sem tačke, posedeli smo na vročem pesku in se malo posončili, potem pa smo jo s Transbordadorjem mahnili na Montjuic, še ena zadeva, za katero bi rabil vsaj en dan časa in smo ga mi samo malo povohali. Zanimiva izkušnja je bila, še posebej zame, ki že v drugem nadstropju diham na škrge, če sem preblizu ograje .

Moški del ekipe (in priznam, tudi ženski ni ostal ravnodušen) se je eno popoldne navduševal nad slavnim Camp Nou. Največji evropski station je impresiven, če imaš srečo in doživiš še praznovanje naslova državnega prvaka, še toliko bolj. In čar samostojnih potovanj, ko imaš časa toliko kot si želiš, postane še večji.

Kot prava pripadnica svojega spola moram omeniti še šoping. Najboljše mesto na svetu. Ful ponudbe, več kot polovico nižje cene kot pri nas in španski temperament, ki se odraža povsod … Čista fantazija! Pa še kup outletov. Na račun tega, da je bila Barcelona prva na seznamu, sem sicer trošila bistveno manj, kot bi sicer, a so mi vseeno zagrozili, da kljub garage izvedbi avtodoma, nimamo neomejena prostora V šoping definitivno še pridem sem. In zaplavat v morje tudi. Poskusit cavo. It kak večer ven…. Za vsak slučaj sem se napila tudi iz slavnega vodnjaka, da bo zaziher :D