Novo jutro je spet prineslo nekaj oblakov in precej sopare. Vstali smo že pred šesto, ob devetih smo imeli organiziran ogled tovarne Boeing v Toulouseu. Na izrecno željo moškega dela ekipe, se razume. Protokol je strog, ture so vodene in treba je priti tja vsaj pol ure prej, da dobiš visitor badge. Ker nismo čisto točno vedeli kako bo s prometom mimo takega mesta kot je Toulouse, smo šli rajši malo prej 
In tako smo že malo čez sedmo bivakirali na parkirišču tovarne Boeing. In jedli zajtrk in kuhali kavo. Potem smo se šli čekirat, oddati smo morali vse snemalne naprave, vključno s telefoni. Sicer ne razumem kaj bi jim lahko ukradli, glede na to, da so nas spustili najbližje kakih 100 m do aviona, ampak ok. Francozi pač. Ogled je trajal dobre tri ure, od tega smo se pol ure vozili z avtobusi od ene do druge lokacije. Najprej malo posnetkov s krstnega leta A380, potem “ogled” tovarne. Kup teorije iz razgledne ploščadi, od kod in kako tovorijo sestavne dele, par besed o naročnikih in še malo statistike. Potem spet na bus in do razstavljenega prototipa A320, kjer smo se celo lahko usedli nanj. In potem spet na bus in skoraj 20 minut vožnje do slavnega Concorda. Noter nismo smeli, smo si ga pa lahko od zunaj precej podrobno pogledali. Tojeto. Precej hrupa za nič, ampak to je seveda ženski point of view 
Če bi koga vseeno zamikalo: tukaj je en precej bolj navdušen opis in tukaj se rezervirajo vstopnice. Brez rezervacije ne gre.
Kar se tiče vsebine, se je naše potovanje tu končalo. Čakala nas je samo še dooooolgaaaaa pot domov. Planirano je bilo, da ta dan pridemo nekam mimo azurne obale, ampak kot ponavadi, je bilo vmes še polno nekih postankov, med drugim tudi tak malo daljši, s kosilom na fantastični kilometrski plaži v Agde-ju. In kopanjem in meterskimi valovi. Metala sva se kot otroka, čisti užitek! Kampov ob obali je kot listja in trave in sem se nedvomno še vrneva. Eden tistih krajev, kjer bi najraje kar ostal, ampak če avtodom najemaš, si takega luksuza ne moreš privoščiti. In se napokamo, natankamo precej žejno zverinco (bencin je cenejši izven avtocest, še vedno pa konkretno dražji od andorrskega) in mimogrede smo spet na avtocesti. Nekje pri St. Raphaelu nas začne loviti tema, na karti zgleda kampov na pretek, ampak problem je, da nikjer ne piše, da se zaprejo ob 9h. Halo? Ko končno najdemo enega, ki je še odprt, nas za eno noč ne sprejmejo (?!?). Po še kake pol ure kroženja, najdemo Campsite Holiday Green in po še pol ure pregovarjanja in razglabljanja ali imajo prostor ali ne, se malo pred polnočjo končno lahko parkiramo.
In naslednji dan nas res čaka samo še vožnja po francosko italjanskih avtocestah. In en košček po slovenskih.
Če potegnem črto …
O avtodomu
Izkazal se je kot neverjetno praktična in uporabna reč. Edini minus je dejstvo, da nimaš avta za raziskovanje. Pa podeželje niti ni problem, mesta pa so. Manjka parkirišč pred mesti, kjer bi lahko parkiral avtodom in šel peš ali z javnim prevozom v mesto. Malo se je tudi poznalo, da nismo imeli praktično nobenih izkušenj s tako vrsto potovanja in še najet avtodom in smo včasih mogoče preveč komplicirali okrog prenočišč in kampov, medtem ko so se vsi ostali izkušeni potovalci parkirali kjer se jim je zdelo Ampak ko se malo navadiš, je to več kot super način vandranja okrog in če bi bila situacija malo drugačna (predvsem finančna bi morala biti kar precej drugačna:D), ne bi več razmišljala o kakem drugem načinu preživljanja prostega časa.
O poti
Že pri načrtovanju smo jo (hvala Tripadvisorju) skrajšali za več kot polovico. Ne vem kako agencijam uspe v istem času narediti še dodatnih 3.000 km. Edina stvar, ki bi jo spremenila, je trajanje. Kar naprej je zmanjkovalo časa, in ko bom naslednjič planirala novo pot, moram paziti na to. Manj je v takih primerih definitivno več. Kake tri tedne časa bi bilo idealno za takole pot. Potem bi res lahko v miru užil vse destinacije. Sicer pa Španiji sigurno še nisem rekla zadnje besede. Preveč je še ostalo in preveč pisana in barvita in topla je bila, da bi bilo to vse. Se vidimo!
O stroških
Največji je seveda avtodom. In takoj za njim bencin. Precej požrešna zadeva je tole, in ob res varčni vožnji nam ga je uspelo kontrolirati na porabi 12l/100 km. Bencin je najdražji v Franciji in daleč najcenejši v Andorri. Stroški prenočevanja so različni, večinoma se gibljejo med 30 in 50 evri za nočitev v kampih (avtodom+5 oseb). Turistična središča so draga, najdražji “drink” je bil 53 € (na Rambli), je pa res da smo zraven pojedli še 2 mini pici. Vstopnin ali ni, ali pa so zasoljene na polno. Skupni stroški, preračunani na osebo, znesejo dobrih 750 €. All inclusive
