Lep, pisan, svetlikajoč december. Končno. Ker december je takrat, ko sivino razbijajo lučke in diši po kuhanem vinčku in cimetu in ko je v zraku neka prijaznost in so ljudje veseli in dobre volje. In drug drugemu želimo samo dobro in mogoče celo za hip izgine hinavščina in kar je še takih stvari. Ali pa samo v navalu razpoloženja pozabimo nanjo. Kakorkoli že, zlagano ali resnično, december je fajn.
Tudi zato, ker so takrat na vrsti dobri možje (na emancipacijo se tu kar pozabi in noben(a) nima nič proti 
). Prvi mož ima uradno še nekaj dni časa, ampak je očitno predčasno hodil okoli. Predvsem okoli trgovcev, ki so svojo ponudbo malo okrasili s procentom ali dvema. Ali tridesetimi Na ta račun sem prišla do novih čevljev in tako mam zdaj spet po dolgem času na tačkah muhce. Pozabila sem že kako fajn so. In ko sem že pri dobrih možeh – novega najboljšega prijatelja imam. Na železniški postaji, vsakič kadar grem popoldan na vlak se srečava. Malo ga pobožam, povem kam bi rada, dam mu dnar, on pa meni karto. As simple as that. Nikoli ni namrgoden, za razliko od večine tet (ne vem zakaj so pa tu lahko izključno ženske) za šalterjem. Nikoli me grdo ne gleda in ne bevska nazaj in nikoli mi ne vrže drobiža mimo nastavljene roke, kot to delajo namrgodene gospe. Sicer ne razumem zakaj se ga vsi tako bojijo in izogibajo, ampak mi je všeč tako. Še posebej kak petek popoldan, ko se pred šalterji okenci vijejo dolge kače živčnih ljudi, jaz pa elegantno kupim karto v manj kot minuti.
In ko sem že pri avtomatih, v čem je fora odzivnikov? Ni firme, ki bi jo še lahko poklical in bi se ti oglasil človek. Pravi živi človek. Povsod sami odzivniki in kaka kvazi zenovska muzika zadaj. Poklicali ste podjetje tointo. Če želite kaj kupiti pritisnite ena. Če želite kaj prodati, pritisnite dve. Če želite informacije, pritisnite tri. In tako v nedogled. Tisto, kar bi rad, je seveda čisto na koncu možnih izbir. Pogovor s svetovalcem recimo. In ko ga končno dočakaš in lahko pritisneš tisto številko, dobiš – nov odzivnik. In spet kakih deset možnosti. Pa odtipkaš še to. Ekranček na telefonu se počasi polni, odzivnik te pa še kar pošilja k svojim prijateljem. Kot da ne bi mel kaj drugega početi kot poslušati možnosti izbire, ki jih imaš in vmes poslušati kvazi zenovsko muziko. Pogrešam vratarje/portirje s tistimi globokimi glasovi, ki si jim povedal koga želiš in so rekli samo trenutek, vmes je nekaj zapiskalo in voila.
Malo me je zaneslo 
Pri decembru sem bila. Del tega so tudi božični sejmi (ljubljanskemu zamerim, da se je preselil tja dol!) in obisk kake lepo okrašene prestolnice. Ne bo jih še zmanjkalo. Če bo še vreme podobno lanskemu, si česa boljšega že skoraj ne morem želeti.
