31 december 2011

Nisem ravno zelo pridna pri pisanju, glede na to, da je bil prejšnji zapis prvega decembra, in da smo danes že zadnjega. Vmes je nastalo kar precej osnutkov, ki pa dlje od moje glave niso prišli. Nič zato.

Je pa (presenetljivo) hodil dedek mraz in mi prinesel novo igračko. Zadovoljna sem do strehe in čez Malo sem gledala vse te gadgete, ki so se znašli pri nama in čas njihovih nakupov. Vedno december ali januar. Vedno, brez izjeme Torej bo res nekaj na teh pravljičnih možeh.

Nekaj me grabi, da bi morala malo pogledat za nazaj, kako je bilo. V splošnem gledano, kar fajn. Brez kakih presežkov sicer, ampak jih tudi v minus ni bilo, tako da se nimam kaj pritoževati. Nenormalno kuharska sem postala, to bi že skoraj morala šteti med presežke. In v enih stvareh oz. željah sem res dozorela in vem, da je to to. Tisti občutek, ko te niti najbolj anojing stvar ne zmoti več. Spet se je izkazalo,da je res. Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj.

Želja za dvanajstko je dovolj, a bom z mirnim morjem povsem zadovoljna. Na vsake tolko morda kak užitkarski valek, kot so bili tisti na francoski obali maja, ko kar nisi vedel, kam bi se še vrgel. Ali pa tisti nočni na Lošinju, ko sva zganjala romantiko, pa nama kar niso pustili

Pisano naj bo, tega si bom najbrž vedno želela. In zapomniti si moram, da je vse v nas samih. Tudi če življenje meče kamne, je v nas, da smo sposobni stopiti čez. Pri malo bolj štorastih, kamor se, glede na število nesrečic skoraj moram šteti, je pač kak spotikec več. Ampak človek potem pridobi na ravnotežju, kar pa tudi ni slabo.

Nič, tojeto za letos. Še slabih 12 ur ga je ostalo in v tem času bom še malo kuharska. Na novo odkritih talentov ne gre zanemarjati.