So mesta in so Mesta. Taka, ki te prevzamejo že, ko prideš prvič, in potem je vsakič samo še boljše. Mesta, ki dišijo drugače in bi se takoj preselil tja. Dunaj je že tak. In čeprav sem ga obakrat doživela v božičnem času, ko je itak vse pravljično, bom še šla. Toliko je še za odkriti in vsak letni čas v takih karizmatičnih mestih je nekaj posebnega.
Prvič sem se pustila voditi, tokrat pa sem si vzela več časa. Da v miru spijem kavo v Starbucksu, stojim v Štefanovi cerkvi kolikor me je volja, se vozim z metroji, ki laufajo bolje od vsake švicarske ure. In da v miru pojem bratvuršt. Se sprehodim po Grabnu brez oziranja za marelo ali kakim podobnim predmetom. Da preverim kak je javni wc. Že samo to je doživetje. Pri nas vse smrdi in se človek že skoraj boji iti not. Tam pa ti malodane pridržijo vrata.
Pričakal nas je v snegu, lepše skoraj ne bi moglo biti. Lučke in Glühwein in sneg. Še gužve ni bilo prehude. In naslednje jutro je sijalo sonce, nebo je bilo brez oblačka. Kot nalašč za razglede. Zabavali smo se ob pogledu na tla in ob ugibanju za koliko denarja bi se bili pripravljeni vreči z višine kakih 160 metrov, privezani na štrik. No, zame itak ni dvoma. Ga ni. Dnarja. In nakupovanje v takem mestu je užitek svoje vrste. Brez Body shopa seveda ni šlo in zdaj dišim kot spiced vanilla. Na poti nazaj v hostel nas je na metroju pričakalo svojevrstno presenečenje. Štirje gospodje, že rahlo dobre volje, s štirimi pleh inštrumenti. Božična godba, samo za vas, so rekli.
Ko smo naslednje jutro zavili še v Schonnbrunn sicer ni bilo tako lepo, a so mesta, ki imajo v vsakem vremenu svoj čar. Še posebej, ko je pred gradom božični sejem in vse diši po cimetu. In veter tudi doda svoje. Naslednjič se prideva spomladi sprehodit po tistem ogromnem zelenem parku.
In ko čez nekaj časa vidim, koliko prinesejo taka vandranja in kakšno neverjetno moč imajo, je vse skupaj samo še lepše.
