Malo so se sprostile razmere in kar naenkrat imam popoldan čas početi stvari, ki bi jih dejansko rada počela. Pot do sem je bila precej pestra in še bolj stresna, poti čez pol Slovenije pa so postale že kar neka stalnica. In kolikor sem se včasih rada vračala tja, zdaj počasi postaja breme. Ampak samo še malo in to breme bo končno šlo. Nekam v temo. Za vedno. Malo sem že pozabila kako je, ko moraš biti ponižen in se klanjati njegovemu veličanstvu. Vedno znova se sprašujem do kam grejo meje človeškega ega. In vedno bolj se izkazuje, da sindrom boga dejansko obstaja. Prestara sem za to sranje, res.
Dolgo se že ni kdo tako “izživljal” nad mano. In tako zelo izpostavljal svojo superiornost. Ne bi bilo treba, sem dojela že pred dvema tednoma. Le da se mi je takrat zdelo, da je imel svojih pet minut slave in da bo potem normalen dalje. Ampak ne, treba je blo iti še dalje. Kot policaj, nimaš druge, kot da si tiho in se klanjaš. Vsako ugovarjanje samo še poslabša stvari. In sem bila ponižna in razumevajoča, ko je najprej zamudil več kot 15 minut in namesto opravičila rekel samo, kaj sem tako grdo vreme prinesla s sabo.
In ko je med predstavitvijo (dam vam deset minut časa, prepričajte me, je rekel) jedel sendvič.
In mi na vsakih deset sekund skakal v besedo.
In iskal od kje je prišla kri na sendvič, če mu od nikjer ne teče.
In se drgnil po zobeh in gledal tisti sendvič in se spraševal od kje za vraga kri.
In spet skakal v besedo.
Se pogovarjal po telefonu.
Pregledoval prijavnice.
Skakal v besedo.
Pisal mail.
Mogoče je preizkušal do kod bom šla in če bom postavila mejo. Ampak nisem upala tvegati in prasec je to vedel. Na koncu je rekel, vidite, saj ni blo tak težko. Ne gospod profesor. Vi ste car. Faking car.
Morali bi uvesti psihološka testiranja za take poklice. Učitelji bi naj vzgajali, bili za vzgled, nas usmerjali, izobraževali. In predvsem naj bi bili osebnostno zreli. Vse kar sem dobila od tu je bilo totalno neprofesionalno vedenje in egotrip all over. Krasno.
