Naslednjič pa res potopis.

Na začetku leta sem kupila en taki mali rokovniček. Notepad. In se odločila, da bom vanj napisala vse prijetne/pomembne/spomina vredne trenutke, ki se mi bodo dogajali skozi leto.

Zadnjič sem jo spet našla. Beležko. S popisanima dvema listoma. Dvema. Kar streslo me je. V več kot pol leta samo dve majhni strani prijetnih stvari? Okej, res je, kake tri mesece je spoh nisem prijela v roke. Pozabila sem, da sploh obstaja. Vseeno se mi zdi malo, moram se bolj potruditi. Hecni smo, kar se tega tiče. Če bi se odločila zapisovati slabe trenutke in stvari, ki so me prizadele, bi bilo verjetno bolj polno. Kot neke vrste mazohizem al kaj.

Mazohizem so tudi odnosi, ki so totalno neproduktivni. Ko ne veš ali bi še miljontič naredil prvi korak in ponudil roko in tvegal, da ostaneš brez nje. Kot že prejšnjih devetstotisočdevetstodevetdesetkrat. Figurativno, pa vendar nič manj boleče, kot če bi bilo zares. Je res stvar karakterja? Ali pa je to samo tolažba, da se ti ni treba spreminjati? In vsa ta prizadetost. Je fejk? Pametneje bi bilo tole povedati, kot tapkati besede sem, vem. A odgovor poznam in nič novega ne bom izvedela, tudi če dam še kam drugam. Prevečkrat sem nasedla.

In zdaj res ni pravi čas. Ni. Ker pač nisi vedno razpoložen za vse in ker so dnevi, ko si še posebej smotan in občutljiv in vse to sranje čisto nič ne pripomore k boljšemu počutju.

Naslednjič pa res potopis.

Kupim čelado

Že navsezgodaj me je konkretno srbel nos. Z razlogom, kot se je izkazalo par ur kasneje. Koliko smisla ima riniti z glavo skozi zid? Se tolčt z mlini na veter, če globoko v sebi veš, da ne moreš spremeniti nič? In če bi razni Einsteini in podobni razmišljali tako, bi še vedno jedli z leseno žlico? Čelado potrebujem, če se že grem zaletavat, da si ne razbijem betice.

V pisarno je prišla pomlad, pripomogla naj bi k izboljšanju razpoloženja. Zaenkrat ne gre čisto po planu, a verjamem v zdravilno moč rumeno zelene kombinacije. Ne vem al je kriv mlaj al megla, ki ji ni videti konca, ampak vzdušje in nerazpoloženost se vleče kot jara kača. Če temu dodamo še paničarjenje v službi in drastično pomanjkanje energije … ni da bi človek glih skakal od veselja.

Kako prijetno meditacijo bi. Da me odpelje iz te norišnice v kak miren zaliv, kjer mi morje boža tačke, in rahli vetrič  nosi vonj po soli. In bi ležala tam, v tistem zalivu in ne bi šla stran, dokler ne bi modrine neba zamenjala postopno vedno temnejša zvezdna odeja. In potem bi vstala, čisto mirna in zenovska, in prav nič mi ne bi prišlo do živega. Poslušala bi škržate in se sprehajala po mehki odeji iz borovih iglic … in luna bi svetila in morje bi prijetno šumelo.

In če kdo vseeno ve, kje se dobi čelada, ki bi blažila posledice moje ovnovske narave, komentarji so odprti.