Samo to

Želim si, da bi lahko pihala svečko, namesto da jo prižigam.

Samo to.

Pocmokam v mislih … obrišem solzo, ki spolzi.

Samo en klik si stran

Spomnim se, ko me je poklical in rekel hitro prižgi radio, na val 202. Ujela sem ravno še refren. Samo en klik si stran.

Všeč mi je. Da sva obstala in iz jaz in ti naredila trden in stabilen midva. Midva, ki je nor in otročji in razigran. Midva, ki se zna sporazumevati brez besed. Midva, ki ve kaj hoče. Všeč mi je, da sva po vsem tem času sposobna še vedno občutiti tisti magični trenutek.  Nič več ne rabim … vse imam.

Samo en klik si stran.

 

Olupim pomarančo in pustim, da me vonj odnese med spomine

Osmi marec. Nič solz letos, niti zadrževati se mi ni treba. Samo tak bedast občutek v želodcu, kot da bi me kdo z vso silo brcnil tja. Ne ves čas, samo ko se spomnim. Zaboli, prav fizično zaboli. Neverjetno, česa smo sposobni. Neverjetno kako se hitro prilagaja človek novim situacijam. Čeprav se kdaj vmes vleče in se zdi, da čas ne gre nikamor, je v resnici ravno obratno.

Olupim pomarančo in pustim, da me vonj odnese med spomine … in piham svečke namesto njega.

Pa tako lep dan je bil …

 … sijalo je sonce, pisani listi so plesali v vetru, v moji glavi pa samo ena misel …

Misel se razblini kot milni mehurček

Arhiviram. Mezinec me že malo boli od stalnega pritiskanja na ctrl. Ampak mi je škoda, da bi vse tisto šlo v tri krasne, če stran pade dol, al pa če pride kak virus al pa če kaj drugega. Malo berem sproti. Joj, sem bla drugačna takrat. Za tisoč procentov, skoraj se ne spoznam. Pa sploh ni tako dolgo nazaj. Odpiram si rane, spotoma. Namažem s soljo, da zaskelijo. Mogoče se bodo potem hitreje celile, kdo bi vedel.

Težki dnevi so, je rekla zadnjič. Vem. Vem, da so. In nič ne morem narediti, da jih odtežim. Ne maram nemoči, čeprav vem, da me ravno to dela močnejšo. Morajo biti tudi taki. Ko si sam s seboj in misliš na stvari, ki so se zgodile. Na reakcije, na tisto jutro, na tisti trden stisk roke. In vprašanja brez odgovorov. O smislu. Ponavljam se. Čas je za korak dalje. Saj gre, kar uspešno, se mi zdi. A ne zdaj. Zdaj je jesen. Pisana, lepa. Boleča. Zato se veselim zime. Da mrzli zrak zareže in zbudi. Da sonce naredi tiste mavrično bleščeče odseve zmrznjenih kapljic in da mi pridiši cimet. Da odložim to breme in grem spet naprej. Vsaj do naslednje jeseni.

Stegnila bi roke in te pobožala. Začutila toploto dlani in videla iskrice v očeh. Navihan pogled, še vedno vem, točno vem, kak je bil. Misel se razblini kot milni mehurček.