Nov črvič

No, pa mam spet nov cilj. Sem rekla, da naj ne drega vame s takimi idejami, ker je nevarno tako početje, pa kar ni nehal. In zdaj je črvek že tako velik, da ga ni mogoče več ignorirati. Paše mi, priznam. Se ukvarjati z mislijo na brezskrbno poležavanje na kaki osamljeni plaži. Če ti jo pokažejo domačini, še toliko boljše.

In spet bova šla posedet na tiste tople stopnice in vdihnit zrak, ki diši po njihovem načinu življenja.

Paše tudi zato, ker odvrača skrbi od tistega pizdeka tam na severu, ki ne da miru in me pušča v negotovosti, da kolebam ali naj se odločim, da bo vse kul in rezerviram še najpomembnejšo reč, ali upoštevam previdnost je mati modrosti načelo in čakam. Nekaj časa je še.

Spet se poslavljam …

… tokrat od močne, pokončne ženske. Ženske, ki je znala reči bobu bob. In ki nas je crkljala celo otroštvo in tudi še potem, ko smo že malo zrasli in šli vsak na svoj konec. Vedno zavetje, vedno topla beseda, vedno nasmeh. Kot babice znajo.

Če je svet tu in tam, verjamem, da so zdaj skupaj. Z večino njenih, ki so šli pred njo.Verjetno je samo slaba tolažba, čeprav  je trenutno prijetno pribežališče. Nekaterim dnevom pač že v štartu ni dano biti veseli.

Nasmeh ob misli

Lahko ene sanje spremenijo celotno dojemanje stvari? Dolg, topel objem je edino kar je ostalo od sanj do jutra.

In … Kot da bi mi ta objem prinesel mir. Posrkal vso bolečino, ki se je nabirala. Kot toplo pregrinjalo na mrzlem zraku. Kot da se je s tem zaključilo neko obdobje. Kot da mi je rekel, da je čas za naslednji korak.

Za korak, ki prinese nasmeh ob misli.

Taške in speči koh

Ja, pomlad je pred vrati. To dokazujejo tudi nove spomladansko poletne kolekcije taškic.  Imam namreč mogoče mam včasih tak mini fetiš na taškice. Nekaj časa me že drži, da nujno rabim novo. In ravno danes, en dan pred plačo (čeprav to ni bistvenega pomena), je prišel kiplingov newsletter. Aaaaaah, vseeeee bi mela.

Malo še poklikam po guglu, če je kje kaka razprodaja preteklih sezon. In potem postane to surfanje v pravem pomenu besede. Ko me nese sem in tja in ko vsaka stran ponuja še kak link kam drugam. In si cedim sline in se obenem mirim in z delčkom očesa pogledujem proti predsobi, kjer visijo tiste, ki jih trenutno nosim. Za moškega, ki živi zraven mene, je tista količina povsem zadovoljiva in seveda ne vidi smisla v mojem početju.

Ampak jaz uživam. In čeprav pizdim se jezim, da živimo v totalni vukojebini nekoliko odročnejši državi, v katero skoraj noben od tujih ponudnikov ne dostavlja, ali pa dostavlja z gromozanskimi stroški, je včasih prav tako. Drugač bi si mogla kupit groznoveliko omaro.

Poleg tega mam zadnje čase spet totalno kuharski navdih. Še vedno se ne morem načuditi sama sebi, kako je lahko tisti en dan kuhanja v Toskani bil tako navdihujoč. Morda je pa samo prebudil zmaja kuharja, ki je v bistvu ves čas spal v meni. Priznam, všeč mi je to novo stanje

Danes ne bom jokala

Danes ti bom stisnila roko, te objela, te začutila. V mislih, a zato nič manj iskreno in nič manj veselo, kot kdaj prej. Vem, da bi si to želel. Spomnila se bom na iskrice v očeh, ko je bilo nazadnje v živo. Spomnila se bom nasmeha in šale, ki bi sigurno sledila. Spomnila se bom toplegatoplega občutka. In bom vesela za vsa tista leta, ki so bila. In si zaželela, da ostanejo v meni za vedno.

Ne, danes ne bom jokala.

Hello world!

Welcome to WordPress.com. This is your first post. Edit or delete it and start blogging!