Naslednjič pa res potopis.

Na začetku leta sem kupila en taki mali rokovniček. Notepad. In se odločila, da bom vanj napisala vse prijetne/pomembne/spomina vredne trenutke, ki se mi bodo dogajali skozi leto.

Zadnjič sem jo spet našla. Beležko. S popisanima dvema listoma. Dvema. Kar streslo me je. V več kot pol leta samo dve majhni strani prijetnih stvari? Okej, res je, kake tri mesece je spoh nisem prijela v roke. Pozabila sem, da sploh obstaja. Vseeno se mi zdi malo, moram se bolj potruditi. Hecni smo, kar se tega tiče. Če bi se odločila zapisovati slabe trenutke in stvari, ki so me prizadele, bi bilo verjetno bolj polno. Kot neke vrste mazohizem al kaj.

Mazohizem so tudi odnosi, ki so totalno neproduktivni. Ko ne veš ali bi še miljontič naredil prvi korak in ponudil roko in tvegal, da ostaneš brez nje. Kot že prejšnjih devetstotisočdevetstodevetdesetkrat. Figurativno, pa vendar nič manj boleče, kot če bi bilo zares. Je res stvar karakterja? Ali pa je to samo tolažba, da se ti ni treba spreminjati? In vsa ta prizadetost. Je fejk? Pametneje bi bilo tole povedati, kot tapkati besede sem, vem. A odgovor poznam in nič novega ne bom izvedela, tudi če dam še kam drugam. Prevečkrat sem nasedla.

In zdaj res ni pravi čas. Ni. Ker pač nisi vedno razpoložen za vse in ker so dnevi, ko si še posebej smotan in občutljiv in vse to sranje čisto nič ne pripomore k boljšemu počutju.

Naslednjič pa res potopis.

Kao gospodinjska sobota

Nič, enkrat je treba začeti. Čeprav se res počutim kot izdajalka, ko pišem sem. Ampak jebat ga, nihče ni rekel, da rasti ni težko.

Gospodinjska sobota je danes.  No, vsaj včeraj sem si rekla, da bo. Približno na četrt mi je uspelo, tapravi podvig še čaka. Po dveh prelenarjenih prepočivanih dneh mi prav paše malo miganja. Posodo sem pospravla (iz pomivalca), bla v trgovini, dobila navodila od mati kak skuhati zakomplicirano jed, po tleh sem tudi pomila (sicer po mačje, ampak saj na tleh ne piše kak je blo pomito). Zdaj me čaka sekljanje čebule, praženje, tenstanje (al je to dvoje isto?) in pol baje počakam pol ure in tadaaam. Grem. Probat.

Preden bo tole čisto zares moj novi “dom” moram ugotoviti še, kako se poveča pisavo, tale miniaturna je še celo za moje oči prenaporna. In, a tale reč res nima obojestranske poravnave? Al je sam ne najdem?

Zadeva iz lekarne deluje. Posledično mi sicer teče iz nosa približno tako kot s streh danes in posledično pljuvam kot kak star dedec. Sam še rdeč robček mi manjka. Sinupret je. Priporočam. Naj bi blo naravno, je rekla teta v lekarni,  čeprav sem kasneje ugotovila, da je notri vse živo, od smukeca do barvil. Okej, priznam, tabletka je res lepe travnato zelene barve, ampak pojedla bi jo tud, če bi bla drekasto rjava.

Našla poravnavo