Deset

Kot bi mignil je minilo. Se mi zdi, da sva se še ravnokar zaljubljeno sprehajala za tistim stricem, ki je spuščal rdeče vrtnice. Si pisala totalno osladna sporočila in sanjarila en o drugem. Kdaj pa kdaj pogledam kake fotke od takrat. Se spomnim Korčule in tiste noči, ko sva ležala na lesenem pomolu in gledala neskončno zvezdnih utrinkov. Kdo bi si mislil, takrat, da se bo uresničilo. Da bodo čez deset let najini prsti še vedno tako prepleteni, kot so bili na pomolu.

Vsega je bilo v tem času. Sladkega, slanega od morja in kdaj tudi od solz. Večinoma srečnih, ne pa vedno. Brez tega ne bi znala ceniti vseh tistih the trenutkov, ki so se zgodili vmes in ki mi še vedno delajo smejalne gubice.

Gledam sebe, kako se spreminjam skozi najin odnos. In gledam tebe.

In naju. Kaj sva postala. Kako sva en iz drugega znala potegniti tisto najboljše.

Ti in jaz.

Midva.

 

Advertisements

Misel dneva

There are very important lessons which have to be learnt by everyone in this life. Learn to do what has to be done quietly and without any noise or fanfare.

Pa drgač?

Pametni spreminjajo svet, modri spreminjajo sebe. Sem prebrala zadnjič. Ne vem kdo je napisal in v bistvu ne vem niti, kje sem prebrala. Bom pa posvojila ta stavek in se ga poskusila držati držala. Ker je res že skrajni čas, da se neham sekirati/jeziti/obremenjevati s stvarmi/ljudmi, na katere nimam vpliva.

Po novem delam tud bilanco. Osebno. Potrošnja za januar me je zmerno do pretežno pretresla. Ker se mi je zdelo kako sem pridna in nezapravljiva in šparovna, pa se je potem izkazalo, da ni blo čisto tako. Cilj za februar je polovico manj. Zaenkrat mi gre dobro, ampak mesec se je šele dobro začel, zato bom raje tiho zaenkrat.

Je pa v vsakem primeru res dobra stvar tole. Malo občutka kontrole daje in malo tudi omejuje mojo tako priljubljeno impulzivnost. Tako se po novem držim nazaj in ne kupim svetovne taške v Nami. Čeprav je res fulfulful lepa in se že vidim z njo. In zelo solidna cena je, kar je čudno za štacuno tipa nama. Ampak, cilje je treba imeti jasno pred očmi. In moj je za letos določen. In ni pardona.

Dobrota je sirota

Prav ne morem verjeti. Sama sebi. Kako vsakič znova padem na ledu. Ne dobesedno. Z dajanjem vseh drugih pred sebe me vsakič znova kaj poči po glavi. Preveč je tega že. Kdaj se bom naučila, da sem najprej jaz, potem vsi ostali? V mojo ovnovsko naravo bi se tole moralo odlično skladati, a so me ascendenti grdo zajebali. Pa verjetno tudi vzgoja nekaj. Čeprav ne morem reči, da se ne znam postaviti zase. Znam. Ne znam pa dati sebe na prvo mesto. Nikoli nisem znala in brez resnega dela na sebi, zelo verjetno tudi nikoli ne bom.

Tokrat niti secret principa ne morem kriviti za to, ker sem se, ko sem se odločila, odločila tudi, da se ne bom obremenjevala z ničemer, še najmanj z drugimi ljudmi. In se res nisem, prisežem. Pred odločitvijo ja, potem pa (čudežno, a vendar) ne več.

In danes se je izkazalo, da sem se odločila čisto narobe. Ne bi smela gledati na vse druge. Dobrota je sirota, pravijo. Vedno bolj se izkazuje, da stari pregovori nisto iz trte izviti. Dobro bom morala premisliti tole. Čisto prepozno še ni, čeprav se mi niti približno ne sanja, kako se bom izkopala iz tega sranja.

Najprej prespim, potem pa dalje. Jutri bom pisala pluse in minuse.

Mogoče se kdaj naučim leteti

Usoda je prasica. Res.

Mogoče me uči gledanja na svet z drugačnimi očmi. Mogoče. Uh, kako ne maram takega prisilnega učenja. Čisto všeč mi je bilo, kot je bilo in čisto nobene potrebe ni bilo po spreminjanju. Ampak ja, ponavadi usode ne sprašujejo kaj dosti. Pridejo, naredijo raztur in grejo. Mi se pa učimo živeti dalje. Z vsemi jebenimi kompromisi.

Najležje bi blo res odvreči rukzak, ki je natlačen z vsemi sorodniki, prijatelji, sodelavci in pač ljudmi, ki pridejo v tvoje življenje. Na neki točki, ko je vsega preveč, mora bit prav olajševalno odložiti rukzak in iti naprej sam. Lahek kot peresce. Kot na vrh nekega hriba, ko odložiš vso prtljago in si naenkrat lahek kot ptica in bi lahko letel.

Za en dan bi bilo lepo. Potem bi se najbrž začela dolgočasiti in rukzak bi se kmalu spet znašel na mojih ramah. Mogoče se kdaj naučim tako na kratko odložiti stvari. Mogoče se kdaj naučim leteti.

Kao gospodinjska sobota

Nič, enkrat je treba začeti. Čeprav se res počutim kot izdajalka, ko pišem sem. Ampak jebat ga, nihče ni rekel, da rasti ni težko.

Gospodinjska sobota je danes.  No, vsaj včeraj sem si rekla, da bo. Približno na četrt mi je uspelo, tapravi podvig še čaka. Po dveh prelenarjenih prepočivanih dneh mi prav paše malo miganja. Posodo sem pospravla (iz pomivalca), bla v trgovini, dobila navodila od mati kak skuhati zakomplicirano jed, po tleh sem tudi pomila (sicer po mačje, ampak saj na tleh ne piše kak je blo pomito). Zdaj me čaka sekljanje čebule, praženje, tenstanje (al je to dvoje isto?) in pol baje počakam pol ure in tadaaam. Grem. Probat.

Preden bo tole čisto zares moj novi “dom” moram ugotoviti še, kako se poveča pisavo, tale miniaturna je še celo za moje oči prenaporna. In, a tale reč res nima obojestranske poravnave? Al je sam ne najdem?

Zadeva iz lekarne deluje. Posledično mi sicer teče iz nosa približno tako kot s streh danes in posledično pljuvam kot kak star dedec. Sam še rdeč robček mi manjka. Sinupret je. Priporočam. Naj bi blo naravno, je rekla teta v lekarni,  čeprav sem kasneje ugotovila, da je notri vse živo, od smukeca do barvil. Okej, priznam, tabletka je res lepe travnato zelene barve, ampak pojedla bi jo tud, če bi bla drekasto rjava.

Našla poravnavo 🙂