Vulkan nas pa ja ne bo ustavil

Zadnje čase me veliko ljudi malo postrani gleda. A si slišala, vulkan je izbruhnil (s takim posebno zaskrbljenim tonom glasu). Jaaaa, sem vidla, rečem navdušeno.  Pa me še bolj čudno pogledajo. Nič takega ni no, vulkani tam bruhajo kar naprej (okej, na vsakih deset let recimo, ampak kaj je to proti večnosti).  Carsko bi blo videt bruhanje vulkana. V živo. Iz varne razdalje seveda. Malo strahospoštovanja vseeno ne škodi, do teh spečih zveri, konec koncev lahko kadarkoli malce kolcnejo in mimogrede požgejo vas ali dve. Več jih tam gor niti ni. Ampak bi blo res carsko doživeti.

Popoldan, ko sem ob sveže stisnjenem pomarančnem soku po nekaj časa spet šla po poti, ki nas čaka, so me napadli mravljinci. Sem si zaželela, da mine že ta čas. Da že gremo, da spet oblečem popotiško obleko (figurativli spiking). Ker takrat še zrak drugače diši in svet se drugače vrti.

Medtem je zunaj pomlad, končno. Ptički, trava, ki se iz rjave počasi preoblači v zeleno … Še prve rožice zacvetijo in še malo se dvignejo temperature. Šla se bom valjat po travi, namakat noge v reko, povohat sonce.

Advertisements

Spet se poslavljam …

… tokrat od močne, pokončne ženske. Ženske, ki je znala reči bobu bob. In ki nas je crkljala celo otroštvo in tudi še potem, ko smo že malo zrasli in šli vsak na svoj konec. Vedno zavetje, vedno topla beseda, vedno nasmeh. Kot babice znajo.

Če je svet tu in tam, verjamem, da so zdaj skupaj. Z večino njenih, ki so šli pred njo.Verjetno je samo slaba tolažba, čeprav  je trenutno prijetno pribežališče. Nekaterim dnevom pač že v štartu ni dano biti veseli.

Nasmeh ob misli

Lahko ene sanje spremenijo celotno dojemanje stvari? Dolg, topel objem je edino kar je ostalo od sanj do jutra.

In … Kot da bi mi ta objem prinesel mir. Posrkal vso bolečino, ki se je nabirala. Kot toplo pregrinjalo na mrzlem zraku. Kot da se je s tem zaključilo neko obdobje. Kot da mi je rekel, da je čas za naslednji korak.

Za korak, ki prinese nasmeh ob misli.

Taške in speči koh

Ja, pomlad je pred vrati. To dokazujejo tudi nove spomladansko poletne kolekcije taškic.  Imam namreč mogoče mam včasih tak mini fetiš na taškice. Nekaj časa me že drži, da nujno rabim novo. In ravno danes, en dan pred plačo (čeprav to ni bistvenega pomena), je prišel kiplingov newsletter. Aaaaaah, vseeeee bi mela.

Malo še poklikam po guglu, če je kje kaka razprodaja preteklih sezon. In potem postane to surfanje v pravem pomenu besede. Ko me nese sem in tja in ko vsaka stran ponuja še kak link kam drugam. In si cedim sline in se obenem mirim in z delčkom očesa pogledujem proti predsobi, kjer visijo tiste, ki jih trenutno nosim. Za moškega, ki živi zraven mene, je tista količina povsem zadovoljiva in seveda ne vidi smisla v mojem početju.

Ampak jaz uživam. In čeprav pizdim se jezim, da živimo v totalni vukojebini nekoliko odročnejši državi, v katero skoraj noben od tujih ponudnikov ne dostavlja, ali pa dostavlja z gromozanskimi stroški, je včasih prav tako. Drugač bi si mogla kupit groznoveliko omaro.

Poleg tega mam zadnje čase spet totalno kuharski navdih. Še vedno se ne morem načuditi sama sebi, kako je lahko tisti en dan kuhanja v Toskani bil tako navdihujoč. Morda je pa samo prebudil zmaja kuharja, ki je v bistvu ves čas spal v meni. Priznam, všeč mi je to novo stanje 🙂

Danes ne bom jokala

Danes ti bom stisnila roko, te objela, te začutila. V mislih, a zato nič manj iskreno in nič manj veselo, kot kdaj prej. Vem, da bi si to želel. Spomnila se bom na iskrice v očeh, ko je bilo nazadnje v živo. Spomnila se bom nasmeha in šale, ki bi sigurno sledila. Spomnila se bom toplegatoplega občutka. In bom vesela za vsa tista leta, ki so bila. In si zaželela, da ostanejo v meni za vedno.

Ne, danes ne bom jokala.