Lahko bi bile pikce

Hitro je minil tale teden, fino. Za piko na i mu manjka kak skokec na morje, letos še nisem bla. Zaenkrat tudi ne kaže, da bi se to spremenilo. Čeprav je do morja v bistvu samo dobra ura vožnje in vse skupaj niti ni kak strašen podvig. Samo ovire v glavi je treba podreti in gre samo od sebe dalje.

In srbijo me podplati že. In presenečenje od zadnjič je samo še prililo olja na ogenj. In vsaka nova rezervacija, ga prilije še bolj. Nestrpna sem. Čeprav me vmes čaka še toooooliikooooo dela. Tudi nek korak, za katerega tokrat res upam, da mi uspe in mi ne pade dol vse ravno takrat, ko je to najmanj primerno.

In potem pakiranje in takeoff. In možgane na off, razen tega, da bom spet glavni navigator. Ampak to mi paše.

In moram se kontrolirati pri nakupih! Za mišji repek je manjkalo Treba je blo res ful samokontrole, da nisem kupla najnovešje izdaje LP, ki zelo verjetno ni čisto nič drugačna, razen da v njej piše, da je zadnji vulkan izbruhnil letos.

Nič, grem. Vikendovanje se začenja. Do konca in naprej se bom načohala kosmatinca.

Advertisements

Rdeča nit: rumeno

Čeprav se mi totalno ni dalo dvigniti riti s kavča, sem rabila do navdušenja samo toliko, da sem zgrabila prtljago, ga cmoknila in privlekla kupček do avta. Potem je šlo samo od sebe. Debata o knjigah po radiu, sončni zahod in siva pot pred mano.

Zacvilile smo od navdušenja, z mičkeno zamudo. In potem debata in debata in debata. Spoznavanje že poznanega. Zvezde so nam ble naklonjene, celo the cat se je pustila pobožati. To je najboljše, ko sredi noči rešuješ svetovni mir. In vstajanje prav po zenovsko in prva doza rumene.

Prva doza rumene

Potem se samo še nadaljuje. Razigrane smo in nore in kmetje, ki se vozijo mimo se nam smejejo. Ampak nam je fajn.

Neskončnost

Neskončnost je pravkar dobila nov pomen. Tudi malo kasneje, ko se rumena prelevi v zeleno in delamo eno skupno za drugo. Neprecenljivo.

In se zaveš, tam sredi, kako pomembni so ljudje in kako pomembni so odnosi in koliko je pravzaprav treba delati na njih, da so taki, kakršni so. Taki, kakršne si želimo. In da nič ni samoumevno.

Rada imam, ko obiščem posebna mesta, s posebnimi ljudmi. Ko vsakič znova na znanem mestu najdeš kaj novega. Kako novo zeleno potko, ko korak za korakom odstiraš tančice znanega in neznanega.

Dejmo še eno skupinsko. In smo jo. Pa še eno. Popoprano z mega dozo smeha in zajebancije. In resnih debat, na trenutke.

Proti koncu dneva prijetno utrujene obsedimo ob odsevu. To je to, ko si z nekom lahko to, kar si. Tak kot si. Brez mask in ostale navlake. In pogledaš v odsev in vidiš sebe.

Doma se večer začne s presenečenjem (wiiiiiiiii). In z igro, ki traja in traja in traja, a mine kot bi mignil. In z medvedom, ki je sam po sebi že nekaj posebnega, glede na to od kod je prišel. In bi se še nadaljevalo, če se ne bi že prebujal nov dan.

Začnemo v čarobnem gozdu, s konkretno zamudo. Malo moramo skrajšati plane, vikend je prekratek za vse naenkrat. Poleg tega mora vedno ostat kaj še za naslednjič. Še dva letna časa sta ostala 🙂

Užitkarski vikend je bil. Sproščen, zabaven, smešen. Rumen. Tudi po čevljih in oblekah. In ko se ozrem nazaj, ne bi spremenila nič. No, mogoče bi ga edino podaljšala še za kako uro ali dve. Ali pet 😀

Prebliski in drobtince

Naslonil se je name, ves majhen in nežen in mehek.

Spoznaš kako krhki so pravzaprav odnosi.

Mame so zakon.

Sploh nimam več časa za blog.

* * *

Vulkan se je pomiril. Upam, da bo “angry sister” počivala še kakih par mesecev, preden se zbudi. Čaka me še del planiranja in velikih korakov, potem se končno odpravim. Pošteno me že srbijo pete. Lansko leto na današnji dan sva poslušala ropotanje ladijskih motorjev ob tem času.

* * *

Vedno znova me preseneti, kako veliko je čustvenega izsiljevanja. Kot nek nadležen plevel, ki preraste pridelek.

* * *

Eni ljudje preprosto ne bi smeli imeti otrok. Čeprav vse živo počnejo v imenu ljubezni, v bistvu pa samo ščitijo svojo egoistično rit. In vzorec je tipičen za zlorabljene. Ko ima vse možnosti, da gre stran od nasilneža (in psihično nasilje je velikokrat hujše od fizičnega), pa ne gre. Ker saj bo boljše. V bistvu niti nisem hotela pisati o tem.

* * *

Počutim se kot kavč, na trenutke.

* * *

Vikend bo odklopljen. Komaj čakam. Rumeno.

* * *

Kdor zna, zna.

Sovražim pondelke. Res, prav nemarno tečni so. Še posebej taki z dežjem in ubijalskim glavobolom.

Brezupni primerek sem, ko se gre za vračanje knjig v knjižnico. Danes sem se le brcnila v rit, ko so mi po mailu grozili prijazno opozorili, da me bo sicer počakalo pisemce. Pričakovala sem višji znesek, zato sem na koncu še kar zadovoljna šla ven. Po poti tja sem namreč razmišljala koliko bi še blo sprejemljivo dati. Itak brezplodno, ker pri zamudah (in davkih in obrestih) pač ni izbire. 

Še eno leto je šlo mimo. In vsakič več je želja o štalcah in kravcah in teličkih in kaj vem kaj vse sem še slišala. Na to temo bi lahko res celo dizertacijo naredila. Pa ne bom, na koncu mi itak ne bi blo čisto nič več jasno, kot mi je zdaj. Trenutno stanje mi paše.

In oh kakozelo ne maram linije najmanjšega odpora. Čisto malo premisleka in malo posvečenega časa je treba. In poslušat ljudi kaj ti pravijo. Ampak, tega so danes redki zmožni.

* * *

Zgornji del sem napisala včeraj. Potem sem šla domov, odprla nabiralnik in jaaaaa, točno o tem sem razmišljala. Kako malo je treba in kako zelo se da, če si le vzameš čas.

Kako malo je treba, sva drugače ugotavljala tudi v nedeljo, ki je bila po res dolgem času samo najina. Odkrivala sva neodkrito in v bistvu dostopno kadarkoli. Večkrat morava tja dol. Med škratke in mirno tišino, ki jo razbija samo šumenje vode.

Fakof vol. 5

Po vsem tem času bi me že lahko izučilo. Ljudje so kreteni. Ne vsi, se jih pa najde tu in tam. Še posebej taki, ki si mislijo, da je treba pred njih položiti rdeč tepih samo zato, ker so stari toliko in toliko. Uh. Angelček Good guy na levi rami pravi, da je mogoče mel stric samo slab dan. Ampak me ne zanima. Pri takih letih bi človek pričakoval nek nivo kulture.

Spomnim se na Dharmo, naredim balonček in ga pihnem daleč stran. Čez okno, v čudovit dan, ki je zunaj. Ne gre, itak. Neka čudna energija je danes, se mi je zdelo že dopoldan. Ni dan za komunikacije.

In samo eno zdravilo je. Tisti tvoj čarobni objem, ki odbije vse puščice. Do takrat pa …