Danes je tak dan.

V totalni vukojebini živim. Totalni. In počutim se diskriminirano. Zunaj je ponudbe dovolj, le k nam nekak ne zaide. Online naročanje seveda odpade, ker kdo pa še dostavlja k nam. V državo, ki jo kar naprej zamenjujejo za Slovaško. Nazadnje kak dan nazaj na evrosongu.

Razpoloženje na psu, ker namesto uživanja v pripravah dobivam eno poleno za drugim. Življenje ma zadnje čase dosti dela z mano. Ko sredi vsakdanjika do bolečine zareže neka misel. Ko letam med optimizmom in pesimizmom kot jojo na vrvici. Ko vem, a sem nemočna in hkrati presenečena, ker sem mislila, da bo šlo lažje. Pa ne gre. In jaz ne morem nič. Lahko stojim ob strani in opazujem in upam, da bo vse okej. In ko že mislim, da je del poti že prehojen, se vrnemo na začetek. V temo.

Spraševanje o smislu pa še vedno ne prinese odgovorov.

Advertisements

Našla sem ga.

Našlaaaaaa seeeeeem :mrgreen:

Izpolnjuje oba pogoja:

– vnaprej ni treba plačat nič. Nič!

– cena je normalna

In za dodatek imajo še ful dobre reference.

Zdaj pa lahko diham. Končno.

Nov črvič

No, pa mam spet nov cilj. Sem rekla, da naj ne drega vame s takimi idejami, ker je nevarno tako početje, pa kar ni nehal. In zdaj je črvek že tako velik, da ga ni mogoče več ignorirati. Paše mi, priznam. Se ukvarjati z mislijo na brezskrbno poležavanje na kaki osamljeni plaži. Če ti jo pokažejo domačini, še toliko boljše.

In spet bova šla posedet na tiste tople stopnice in vdihnit zrak, ki diši po njihovem načinu življenja.

Paše tudi zato, ker odvrača skrbi od tistega pizdeka tam na severu, ki ne da miru in me pušča v negotovosti, da kolebam ali naj se odločim, da bo vse kul in rezerviram še najpomembnejšo reč, ali upoštevam previdnost je mati modrosti načelo in čakam. Nekaj časa je še.

Sonce in dež

Jutro se je začelo z oblaki. Nadaljevalo z dežjem. Pa s soncem. Pa dežjem. Pa soncem. Pa obojem naenkrat. In kadar se sonce in dež tako igrata skrivalnice, pride ponavadi tudi mavrica kaj pogledat. Cel dan sem jo iskala po nebu, pa se ni pokazala. Skoraj na koncu, na poti domov, pa olala, se zapelje čez nebo. Najprej sramežljiva, potem vedno bogatejša. Še nikoli nisem bila tako blizu. Lahko bi stegnila roko in se je dotaknila.

Še dobro, da je vsaj telefon vedno pri roki.

Zaprašeno

Tako sem se počutila, ko sem po dolgem času spet prestopila tisti prag. Čeprav ni bil čisto dobesedno isti, je vseeno prinesel en kup občutkov. Novih starih.  Samo novih. Za trenutek sem celo začutila brezskrbnost tistih dni in potem en tak čuden cmok v grlu. Ko je vse drugače, vse novo, vse … drugače. Neprimerljivo skoraj.

Sem opazila razliko tudi pri sebi. Takrat in zdaj. Ko zdaj vem. Takrat nisem. Takrat je to bilo pač del nekega procesa, ki se je odvijal bolj ali manj sam od sebe. Brez dodatnega razmišljanja.

Korak je, zadovoljna sem s sabo. In kava je odlična. Perfect for me 🙂

In nauk dneva: dež in balerinke ne grejo skupaj. Sploh. Kljub dežniku.