Na sever po polnočno sonce V.

Heydalur – Holmavik – Saeberg – Hvammstangi – Vatnsnes – Saeberg

Še eno fantastično jutro in še en sončen dan je pred nami. S težkim srcem se poslovimo od kučice, čez kako uro dokončno pomahamo zahodnim fjordom in se odpeljemo dalje proti Holmaviku, prvemu naslenjemu naselju. Razgledi so fantastični, vetrič sicer kar pihlja, ampak je prijetno.

Prečkamo planoto, vreme se ohlaja, pokrajina spreminja in mimogrede smo na slabih 700 metrih višine, zunaj pa zimske 3 stopinje, ki jih še stopnjuje veter. Kljub temu ne morem kaj da ne stopim ven in fotknem na vsako stran.

Kakih petdeset ovinkov in en konkreten spust kasneje spet pridemo na zeleno. Ovc in konjev ne manjka, to pa je tudi edino, kar srečamo. Tudi v Holmaviku ne kaže nič boljše, tako da se začnemo že spraševati kje je tistih tristotisoč ljudi, ki živijo na Islandiji. Pogledamo mestek, veter pa vedno bolj piha. Kavo bomo kasneje, ko se poleže, smo si, nevedneži, rekli.

Obkrožimo še fjord ali dva in se priključimo na Ring Road. Prometa je kar naenkrat več, celo tovornjake srečamo, čeprav vse skupaj niti približno ne doseže našega prometa ob najbolj mrtvih urah. Hostel Saeberg najdemo brez problema, nasploh so vsa prenočišča zelo dobro označena in jih res ni težko najti. In všeč mi je njihova zaupljivost. Malo smo sicer zgodnji, ampak mali cottage nas že čaka. Fletna zadeva, edino kar ji manjka je tuš, ki je v glavni stavbi hostla. In seveda imajo tudi tu hot pot, ki je na razpolago vsem gostom. Po kosilu (hrano je treba prinesti s sabo, ker je prva naslednja trgovina kar daleč stran) se odpravimo iskat tjulnje. Če bodo zunaj, jih boste videli, je rekla lastnica hostla. Ni treba rezervirati ture, ker se jih lepo vidi tudi iz obale. Če so “in the mood” za poležavanje na skalah.

Peljemo se do Hvammstangija, napolnimo tank in potem obkrožimo polotok Vatnsnes. Nekje na pol poti je kar tabla ob cesti, z narisanimi tjulnji. Se je splačalo ustaviti in iti ven v skoraj orkanski veter. Niso bili ravno blizu, tudi ne ravno razpoloženi, ampak hej, tjulnje gledamo v živo. Kul.

Mest, kjer naj bi živeli, je sicer še več, a jih nismo našli. Smo pa zato našli tegale trolčka, ki ga je (kot vse ostale), pri lumpariji ujelo sonce in ga spremenilo v kamen. Islandci so noro vraževerni in noro verjamejo v vsa možna vilinska bitja, od škratov in trolov dalje, do vikingov in kar je še teh reči.

Ko smo se vrnili do naše depandanse je bil že večer, veter je še vedno pihal za znoret, ampak hot pot je vabil. S kapami na glavi smo se zbasali not in vriskali. Voda je bila nesramno vroča. Tako vroča, da je žgalo. Ampak ga ni boljšega kot malo razvajati telesa po celodnevnem letanju okrog.

Ob enajstih zvečer sedim na obali, poslušam šumenje valov in gledam raćke, kako se vozijo sem in tja po vodi. In sonce sije. Neprecenljivo.

Advertisements

Na sever po polnočno sonce IV.

Bildudalur – Dynjandi – Thingeyri – Isafjordur – Heydalur

Jutro kot bi ga narisal je bilo. Sonce in modromodro nebo. Najboljši del takih potovanj je, da te nihče ne preganja. Da v miru vdihneš prvo jutranjo kavo, morski zrak, da lahko stojiš na pomolu in se zgubljaš v globini fjordov. Lep je, tale Bildudalur. Majhen, ampak lep. Potem smo spet na makadamu, in naj zgleda še tako čudno, res se da vozit 80 na uro, brez da bi totalno uničil avto. Cestam dam res devetko in ni mi jasno kaj je vsa tista panika po forumih in filmčki na jutjubu “how to drive in iceland”. Namenjeno najbrž takim, ki so navajeni samo osempasovnic ali kaj podobnega.

Dynjandi (the thundering one) je prva večja znamenitost. Sicer je že vožnja po fjordih sama po sebi zanimiva, a tole preseže pričakovanja. Sliši se ga res že na daleč, a pravi občutki so šele, ko prideš na vrh, pod najširši del slapa, ki je širok 60 metrov. Šumi in buči in na objektivu se takoj nabere cela galerija kapljic. Kake pol urce približno je hoje do gor. Malo več, če se ustaviš vmes in kaj pofotkaš, ali pa samo užiješ trenutek. Ali dva. In občutiš mogočnost in si predstavljaš kako bi bilo biti kapljica.

Malo nadležni so žužki, ki rinejo v vsako odprtino, od ušes dalje. Maža proti komarjem ne naredi kaj dosti, hitra hoja je mogoče še najboljši ukrep. Pa kapuco na glavo. Voda pač privablja žužke in tu ni kaj storiti. Pot nadaljujemo med fjordi, cesta se vije gor in dol in spet gor in spet dol, dokler ne zagledamo znakca, ki se mu ne moremo upreti. Zavijemo s poti in pristanemo na Sandfellu, visoko nad mestom, piha kot za stavo, ampak razgledi so fantastični. Da bi razprl krila in letel.

Slike ne prikažejo vsega, so le približek tistega kar vidiš v živo. Spustimo se nazaj dol in se pripeljemo v malo mestece Thingeyri. Tale “th” je sicer v islandščini napisan kot Þ, in ne moreš si kaj, da ga ne bi vsaj desetkrat prebral kot P. Drugače je to najstarejše mesto v zahodnih fjordih, z ribiško tradicijo, itak, in kakimi 300 prebivalci.

Spet se dvignemo malo višje in občudujemo razgled. V Isafjordur prispemo skozi klavstrofobično ozek tunel in se najprej začudimo vremenu, ki je čisto drugačno kot na drugi strani tunela. Sivo, mrko in mrzlo. Nafilamo avto (ne bom spet o bencinomatih al kaj so že tiste reči) in nabavimo zaloge hrane, spet v Bonusu. Naslednjih nekajsto kilometrov ni trgovin. V bistvu je tudi civilizacije bolj malo, je pa zato toliko več narave. Posebnost, ki jo v Evropi redko srečaš, je tudi skoraj prohibicija alkohola. V trgovinah ni žganih pijač, ni vina, še pivo je samo “lahko”. Imajo pa Vinbude, prodajalne alkohola. Pregrešno dragega alkohola. Pivo recimo stane slabih 5 evrov. Svoje tipične pijače pravzaprav nimajo, še najbolj se temu približa ena vrsta žganja, ki ga pijejo za presekat med pivom. In ki smo ga kupili za dobrih 20 evrov, na poti domov pa ugotovimo, da ista zadeva v freeshopu stane celih 5 evrov. Nasvet, da je treba alkohol kupiti že na letališču, se torej splača upoštevati.

Iz Isafjordurja zavijemo proti Heydalurju, cilju tega dne. Vozimo se gor in dol, fjord za fjordom. Zunaj je še vedno sivo in pihajočehladno, zato se držimo v avtu. Helydalur je kakih 130 km od Isafjordurja, osamljena kmetija skoraj na obali. Dobre reference in praktično edina možnost prenočevanja, če nočeš prevoziti še nadaljnjih sto kilometrov do Holmavika. Našli smo jo brez problema (ker je edina – in si predstavljam kako se je mogla lastnica režati, ko sem ji po mejlu težila za koordinate). Okolica je sicer taka, kot da bi prišel na kako cigansko dvorišče (islandci nasploh zelo radi puščajo zarjavele kmetijske stroje ob bajtah ali še raje na njivah, prav impresivno zbirko bi lahko sestavila iz vseh videnih) in ne v hotel. Nas so čakali ključi od “summerhouse”, kak kilometer stran. In daleč okrog nič. Če bom še kdaj šla tja, se definitivno vrnem v to kučico. Daleč najlepše prenočišče je bilo tole. Velika lesena hiška, z velikimi in veliko okni, tremi spalnicami, prostorno dnevno sobo … aaaaaah. In razgled na morje. Pravljično.

Kot vsaka prava kmetija imajo tudi tu natural hot spring. Lužico v obliki srčka, s čisto in predvsem zelo vročo vodo. Namočim tačke, spet samo jaz. Baje je preveč pihal veter in itak majo še bazen, pa se bomo tam kopali. Hahaha, smo bili presenečeni. Navajeni smo že, da zunanjost ni merodajna, ampak tu je bila tudi notranjost bolj … domača. Tista črna cev dovaja toplo vodo, po vrhu plavajo koščki alg, al kaj je pač že blo, par metrov stran je staja konjev … Zelo hitro je bilo jasno, da se tu ne bomo kopali. Pa smo šli nazaj v kučico, raje skuhat zelo dobro večerjo.

Na sever po polnočno sonce III

Grundarfjordur – Stykkisholmur – Brjanslaekur – Latrabjarg – Patreksfjordur – Bildudalur


Hostel v Grundarfjordurju je tako prijetno domač, da smo na koncu že pozni in moramo kar pošteno pritisniti na gas pohiteti, da pridemo pravočasno v Stykkisholmur. Trajekt odpelje ob 9h. Karte je treba rezervirati (in plačati) vnaprej, če greš z avtom. Potem samo še zamenjaš voucher za prave karte, in mimogrede smo na trajektu in mimogrede se že peljemo. Morje je mirno, vreme je sicer precej klavrno, ampak kaj češ. Na vse se pač ne da vplivati. Vsaj dežuje ne. Vožnja traja slabe tri ure, vmes je še polurni postanek na otočku Flatey, da njihovih 5 prebivalcev (prav veliko več jih res ni) oskrbijo z rečmi, ki jih potrebujejo. V Brjanslaekur prispemo pri isto kislem vremenu. Trajekt precej skrajša pot, ki bi jo drugače morali prevoziti po kopnem.

(stykkisholmur)

Zahodni fjordi so sicer en tak od boga pozabljen kraj, kamor turisti (še posebej tisti v organiziranih skupinah) večinoma ne zahajajo. Je pa ogromno fotografov z gromozanskimi objektivi. Logično, Latrabjarg, najzahodnejši del otoka, je poznan ravno po ptičjih klifih. In ptičev je tam res ogromno. Pot je delno asfaltirana. Na križišču kjer se cesta 62 razcepi (do Latrabjarga pelje št. 612 in) se začne kakih 50 km makadama. Ovinkastega, napornega makadama, ki ga kar ni in ni konec. Pokrajina je fantastična, vse najdeš, od peščenih plaž do neskončnih fjordov in strmih spustov.

(plaže)

Piha kot za stavo, in vetrovke niso čisto nič odveč. Parkiramo, spijemo kavo (ki smo jo prinesli s sabo, tam ni nič razen svetilnika) in gremo na klife. Nori občutki so, nikoli še nisem videla toliko ptičev naenkrat.

(latrabjarg)

In nikoli še nisem videla njork v naravnem okolju. In še posebej ne tako pozerskih njork. Z vseh strani se mi je pokazal, nato pa nonšalantno dvignil rep, se obrnil in šel.

(njorka)

Kar precej časa preživimo tam, teh klifov kar ni in ni konca. Po poti nazaj se ustavimo v Breidaviku, ki ima kilometrsko peščeno plažo, traja pa tudi kak kilometer ali dva preden prehodiš ves tisti pesek in prideš do morja. Tu je tudi manjši hotel, reference so zelo dobre.

(makadam)

Ampak mi smo šli dalje, pregurali še povratnih 40 km makadama in prišli v Patreksfjordur, kjer smo se soočili s še eno islandsko posebnostjo. Bencinske na avtomat. Nič posebnega pravzaprav, če bi avtomati delali. In če bi znali še kak drug jezik razen islandščine. No, z nekaj pomoči sicer nejevoljne prodajalke, sva le uspela natankati. Pot nadaljujemo proti Bildudalurju, ki je naš cilj za ta dan.

(bildudalur)

Hostel je sredi mesta, na zunaj izgleda bolj tako tako, ampak notranjost je čisto lepa. Ikeino pohištvo, dovolj prostora, edino kuhinja je malo majhna, če si hoče več ljudi naenkrat pripraviti obrok. Ker smo dovolj zgodnji, malo povprašam lastnico hostla, kaj ponuja njihov kraj, in ko omeni hot natural spring in swimming pool, smo mimogrede pripravljeni za odhod. Natural spring je bil vsekakor nekaj posebnega. Luknja sredi travnika z zelo vročo vodo. In blatno. Za noge namočit je blo. Malo nižje so si naredili kao bazen, ki je tudi bil bolj gojišče za alge kot kaj drugega, ampak po celem dnevu vandranja je kar pasalo pregreti kosti.

(natural hot spring)

Na sever po polnočno sonce II

Keflavik – Reykjavik – Akranes – Arnastapi – Rif – Olafsvik – Grundarfjordur

Keflavik nas je pričakal zavit v meglo, rahlo je pršilo, ampak bilo je svetlo. Ob dveh zjutraj. Svetlo. Gostitelj nas je že čakal in kaki dve uri kasneje smo popadali v postelje. Nobenega strahu, da zaradi svetlobe ne bi mogli spati. Zjutraj pa najprej po avto in potem novim zmagam naproti. Malo me je zaskrbelo, ko sem videla, da je Saga v bistvu isto kot Dollar Thrifty (porazn fidbek na netu), ampak je šlo brez problemov. Vsaj zaenkrat, upam, da ne bo kakega presenečenja še. Prebereš lahko vse možne zgodbe grozljivke o tem, kako so več tednov po vrnitvi ljudem zaračunavali neke stroške popravil, čeprav naj bi blo z avtom vse okej. Sicer ni za verjeti vsakemu, ampak če se o neki firmi nabere sto in več negativnih mnenj, to že nekaj pove.

(prvi vtis: Keflavik)

Kot povsod, je treba tudi tu avto dobro pregledati in na shemi označiti kje so morebitne napake, odrgnine in podobno. Zanimivo, da sploh nimajo rezervne gume, ampak samo nek “kit” za popravljanje, ki ga nihče od prisotnih ni znal uporabljati in so naju sploh gledali kot sedmo čudo, ko sva spraševala po rezervi. In ko sem pokazala na malo vdolbinico, verjetno nastalo zaradi kakega peska, je model čisto skulirano rekel, hey, this is Iceland, gravel is everywhere. Priporočam pa vseeno gravel protection, makadamu se ne moreš izogniti, kakim norcem na cesti pa tud ne (čeprav je vožnja tam milina v primerjavi z vožjo pri nas).

(zeleno)

 

In smo šli. Najprej do Reykjavika, pa skozi tunel pod fjordom do Akranesa, kjer smo napolnili zaloge in se na bankomatu oskrbeli s prvimi kronami. Bonus market je ugoden, cene so podobne kot pri nas, in skoraj v vsaki vasi je. Druga podobno poceni varianta je Kronan, velja pa se izogibati 10-11, cene so tam kar zasoljene.

(rožika)

Pokrajina se spreminja in za vsakim ovinkom je kaj novega. Vozimo se pod fjordi, gledamo osamljene kmetije in se sprašujemo kako je tu pozimi, ko je praktično cel dan tema. Na vsakih nekaj kilometrov so simpatično urejena počivališča, klopce in miza, in daleč naokrog samo narava in mir in tišina. In ptiči. Cesta je presenetljivo dobra, asfaltirana in nobenega prometa. Čisti užitek.

(hiška pod fjordom)

Popoldan prispemo pod ledenik Snaefellsjökull, kjer je Jules Verne začel svojo Pot v središče zemlje. Ustavimo se v mestecu Arnastapi, ker smo sredi morja videli kite. Baje se jih kar pogosto da videti tu okrog. Čudno je bilo le, da so počakali, da smo se z avtom približali obali in da smo potem šli še peš do obale, kjer se je izkazalo, da so tisti kiti v bistvu neke čeri sredi morja. Tolko o tem. Čeri je bilo potem še veliko, kite pa smo zares videli šele kakih tisoč kilometrov stran. Podobno neuspešen je bil “lov” na tjulnje, smo pa ob poti naleteli na fantastično peščeno plažo s črnimi kamni. Še za kako stopinjo (ali deset) topleje bi moralo biti, pa bi se z užitkom zmetali v morje. Nedvomno je bila to daleč najlepša plaža, kar smo jih videli.

(lave pa kar ne zmanjka)

Hostel smo ravno še ujeli. Ob devetih je zadnja ura za prihod, na nebu pa sonce in človek bi še kar vandral. Dobimo sobe v depandansi, par sto metrov stran. Super sobe, velika kuhinja in ni se blo treba sezuti pred vhodom. Kaj še češ lepšega. Moški del gre spat, ženski del pa se spravi na balkon in do teme do pozno v svetlo noč rešuje svetovni mir.

(vulkanček)

(pot v središče zemlje)

Na sever po polnočno sonce I.

Dolgo sva kolebala. Bi, ne bi, bi, ne bi. Vsak, ki si ga vprašal, je vedel povedati samo, da je drago. Zelo drago. Brskanje po spletu in pregled agencijske ponudbe je v bistvu potrdil zadevo. Šele, ko sva začela razmišljati izven ustaljenih okvirjev, se je izkazalo, da bo šlo. Kombinacij je bilo ogromno, iskanja in brskanja po spletu še več, na koncu pa je le padla odločitev. Z avionom do tja in tam najet avto. V igri je bila sicer tudi zelo resna varianta z avtodomom, ampak prvič, ga nimava (in najem bi bil nesramno drag) in drugič, pot gor traja celo večnost. Iskanje najugodnejših letalskih kart je bil spet projekt zase, ampak na koncu mi je uspelo najti karto za zelo spodobnih 260 € na osebo, direkten let iz Stuttgarta v Reykjavik (to se je kasneje sicer spremenilo, pizdeki so kar spremenili čas leta in dodali postajo vmes).

Okej, karte so, sem si rekla. In potem je marca izbruhnil vulkan. Ja, tisti, ki je ohromil pol evrope in prizemljil stotine letal. In naredil vse skupaj zelo nepredvidljivo. Za dodatek so vsi ponudniki rentakarja pričakovali celotno plačilo vnaprej. In avti na Islandiji so res dragi. Res dragi. Dvotedenski najem navadnega (ne 4×4) avta pomeni cca 1500 €. Terenci so še dražji, pod dva tisočaka ne gre. Ko sva prišla do ideje, da bo za prvič čisto dovolj navaden avto in ko sem našla eno in edino podjetje (saga car rental), ki ni hotelo denarja vnaprej, je bilo vse skupaj simpl. O tem kako dolgo je trajalo, da sem prišla do tega, pa raje ne zgubljam besed.

Naslednja stvar, na katero je bilo še treba pomisliti, so prenočišča. Tu je šlo lažje. Hoteli sicer niso poceni, so pa zato hostli toliko bolj. 15 – 25 € na osebo za nočitev je zelo solidna cena. Nekaj se jih da rezervirati preko spletne strani (www.hostel.is), vse ostalo se z lahkoto uredi prek mejla. Pri odgovarjanju na mejle so res dosledni. Kljub temu, da sem povsod brala, kako je treba nujno vse rezervirati vsaj dva meseca prej, se je potem izkazalo, da je to navaden larifari. Z izjemo enega prenočišča, je bilo v vseh ostalih ob našem prihodu (druga polovica junija) še dovolj prostora, in bi se v bistvu lahko sproti prilagajali in sproti odločali, kje bomo spali.

Lonely Planet in Rough Guides sta bila kar lep čas moja spremljevalca, ogromno uporabnih informacij pa sem našla tudi na Tripadvisorju. Ker eno je informacija, ki jo prebereš v knjigi, čisto drugo pa izkušnje “pravih” ljudi.

Potem sva samo še izoblikovala ekipo in počakala par mesecev do odhoda.

 

 

 

Summer is a state of mind

Ja. Spet doma. Ni mi všeč to pisat, ampak nobene počitnice in nobeno potovanje ne more trajati večno. Ampak saj priznam, po svoje je fajn priti domov.

Mače je zraslo zelo, drevo tudi. Skoraj so dokončali krožišče in mi zdej zjutraj ni več treba skakati med stroji in paziti, da ne padem v kako luknjo. Se pa moram navajati na temo. Tam gori, kjer še ob enajstih in že ob dveh na veliko sije sonce, je tudi ponoči čisto drugi svet. Užitkarsko drugi. Ko greš sredi noči ven in ne rabiš ne baterije, ne luči. Vse se umiri in svetlo je. Posebno doživetje. Če se bom kdaj selila, se moram spomniti: pozimi na sever, poleti na jug, pa bo ravno prav. Tale vročina sicer paše kak dan, pa še to najbolj takrat, ko si v kaki prijetni senci pod kakim velikim drevesom.

Zbiram vtise, jih zlagam v predalčke in razmišljam kdaj bom vse fotke uspela spraviti v neko obvladljivo celoto. Časa mam sicer še kar nekaj, dolgo vroče poletje bo.