Na sever po polnočno sonce VIII

Myvatn – Egilsstadir – Hofn – Vagnsstadir – Jokullsarlon

Če bi morala za vsak dan izbrati barvo, bi bila za tega najbolj primerna siva. Morda z odtenki modre in zelene, a večinoma siva. Iz ognjenega severa smo se namreč podali na ledeniški jugovzhod, kjer vreme kroji ogromni Vatnajokull. Največji evropski ledenik, pol Slovenije bi ga bilo. Vzhodni fjordi se sicer ne morejo primerjati z zahodnimi, so pa kljub temu fantastični. Mala mesteca v zavetju mogočnih fjordov. Če bi se na Islandijo odpravili z ladjo, bi pristali v enem od njih. Črni vulkanski pesek in veter in razburkano morje. Pot od Myvatna do Hofna je sicer po kilometrih kar dolga, a se jo da z lahkoto prevoziti v enem dnevu, tudi če vključiš postanek na kakih fototočkah, ki jih res ne manjka. Egilsstadir je kao prestolnica te regije, z vso pomembnejšo infrastrukturo (pošta, banka, trgovina, bencinska …). Mi smo spet poiskali Bonus (večinoma jih ni težko najti, ker so ob glavnih cestah in tudi velikega roza pujsa človek težko spregleda), napolnili zaloge in tank in se odpeljali dalje.

Mali ovinek iz glavne ceste (označen) nas je pripeljal na fantastično razgledno točko. Pod nogami smo imeli Hofn, nad njim pa do koder seže pogled, mogočni Vatnajokull s svojimi “jeziki”, ki segajo daleč v dolino. Pihalo je tudi kar mogočno, in predvsem zelo hladno, zato smo se hitro spokali nazaj v avto. Hofn je sicer manjše naselje, a je tudi tu še kaka trgovina in ostale praktične reči. Nadaljnih 200 km do Vika je precej puščavskih (prve naslednje konkretnejše sledi civilizacije so na pol poti, v Kirkjubæjarklausturju – odlično za trenirat izgovorjavo).

Hostel Vagnsstadir je še kakih 50 km iz Hofna. Zelo pomembno je, da v predprostoru sezujete čevlje, preden greste v hostel, je rekla Bjarni (piši kao što govoriš), ko sem jo poklicala, da smo prispeli. Če kaj, mi je bila res všeč ta njihova organiziranost. Vse teče gladko in brez zapletov, vse je pripravljeno, in kar je še boljše, vse se lahko vnaprej dogovoriš po mailu, ali pa pokličeš po telefonu. Nobenega kompliciranja, nobene birokracije, nobenega zavijanja z očmi. Kamorkoli smo prišli, povsod ista zgodba. In povsod imajo ločevanje odpadkov in vsi se tega držijo. Znanstvena fantastika za našo, v tem pogledu še vedno precej balkansko državo. Sezuvanje v predprostorih je z vidika čiščenja res pametna odločitev, kar smo videli naslednji dan, ko smo imeli čevlje polne črne mivke.

Namestili smo se v prostorni sobi, skuhali kosilo, potem pa šli malo zravnat hrbteničke. Po celodnevnem sedenju je kar pasalo dati tudi možgane malo na off in podoživljati neverjetno pokrajino. Proti večeru nas je čakal še vrhunec dneva, obisk ledeniške lagune Jokullsarlon, ki je od hostla oddaljena kakih 25 km. Skoraj 6 kilometrov široka laguna ponuja res fantastične prizore. Velikanski kosi ledu plavajo v vodi, medtem ko se turisti za dobrih 12 € z amfibijo vozimo med njimi. Preblizu ne smemo, ledene gore niso ravno navdušene nad srečevanji s čolni, a je občutek vseeno nepozaben. Več tisoč let star led, neverjetne modre barve, dobimo ga vsak tudi košček za polizat. Vožnja traja dobre pol ure, in čeprav je tudi že z obale krasen pogled, priporočam ladjico. Tjulnji so šli v bližnje morje skrbet za ohranjanje vrste, avgusta pa se skupaj z mladiči vrnejo sem.

Na drugi strani ceste se reka iz lagune zlije v morje. To je najkrajša islandska reka, dolga samo kakih 100 metrov. Večina ledu ostane v laguni, nekaj se ga pa z reko odpelje v morje, kjer ga plima odloži na obali. Vredno ogleda, neskončna črna plaža z neskončno modrimi kosi ledu. To je eden tistih krajev, ki ga kar ne bi zapustil in brez dvoma pusti vtis.

Za dan, ki je bil planiran samo za premostitev razdalje iz enega konca dežele na drugega, se je kar izkazal 🙂

Advertisements

Na sever po polnočno sonce VII.

Sever Islandije je res nekaj posebnega. Fjordi, še junija pokriti s snegom, par kilometrov stran pa tla, kjer temperatura preseže sto stopinj in žvepleni vrelci. Slogan “fire and ice” so tu vzeli čisto dobesedno. Poleg tega imajo zelo veliko lepega vremena, česa za ostali del države ne bi mogla trditi. Gostitelja v Reykjaviku sem sprašaevala malo o vremenu, in je rekel, oh, don’t mind the weather, it’s a rainy area. No, tu zgoraj smo res imeli tri dni modromodrega neba.

Husavik, prestolnica opazovanja kitov. 2 ponudnika sta, vsak s svojim pomolom. Nič grebatorstva ni treba, obiskovalcev je čez glavo dovolj. Cena je sicer zasoljena, 50 € za približno 3 ure vožnje, ampak videti kita v živo, tudi ni kar tako. Ravno zelo razpoloženi za kazanje radovednim turistom sicer niso bili, ampak nekaj smo jih ujeli. Nekje vmes se mi je vse skupaj zazdelo že malo pretirano, ko smo se z ladjo podili za kitom in sem si za trenutek zaželela, da bi odplaval stran in mi nazaj na obalo. Ni kul tako početje, čeprav načeloma kitom res nismo škodili. Za konec nas je razveselila še cela jata delfinov, ki so navdušeno skakali iz vode in zaplavali pod ladjo in potem postrani spet prišli na površje. Kakih 10 jih je bilo. V ceno karte je všteta še cimetova rolica, s katero postrežejo med vožnjo nazaj in lonček vroče čokolade, tablete proti slabosti (na začetku posadka kljub temu da navodila v katero smer je treba bruhati :D) in s krznom (umetnim!) podložen kombinezon. Oblecite ga, se splača. Na ladnji postane pasje mrzlo.

V Husaviku je tudi muzej kitov (itak) in muzej falusov, edini na svetu. In trgovin s spominki ne manjka. Kako uro vožnje po še kar solidni in predvsem prazni cesti 85 nas pripelje do kanjona Asbyrgi. V obliki konjske podkve oblikovan kanjon ima polno poti za hiking, možno se je povzpeti tudi na Eyjan (otok), kamnito gmoto sredi kanjona. O nastanku kroži zanimiva legenda, Odinov (neke vrste glavni bog v norveški mitologiji) osemnogi konj naj bi se z eno nogo dotaknil tal in pustil svoj odtis. Bolj znanstvena razlaga je, da je za nastanek kriva reka Jokulsa in ledeniška poplava, čeprav je videti, da islandci bolj verjamejo prvi verziji. Kanjon omenjene reke je danes 2 km stran, mogoče tudi zato.

Malo naprej se pripeljemo do križišča in zavijemo proti kanjonu Jokulse. Pred nami je 30 kilometrov precej slabega makadama, a je zato pokrajina toliko lepša. Vedno bolj imam občutek, da smo prišli na Mars. Povsod je taka rdečeoranžna zemlja in kamenje. Nič drugega. Mogoče še tu in tam kak lišaj. In prav prijetno se dviguje prah, ko dirkam okrog, kot da bi čisto zares laufala po marsu. Spotoma odkrijemo še en mini, ampak nič manj impresiven slapek, se zahvalimo višjim silam, da se nam ni pokvaril avto in že smo pri Detifossu. Največji evropski slap je to, vsaj kar se tiče pretoka vode. Konkretnih 200 kubičnih metrov na sekundo.

Naslednji dan se odpravimo na področje Krafle. Impresivno je že od daleč, kar malo vesoljsko deluje. V zgodovini so našteli že 30 izbruhov, zadnji je bil leta 1984. Tla so še vedno topla, kamni tudi in vonj po žveplu je prisoten bolj kot kjerkoli. Povzpnemo se na krater Viti (viti pomeni pekel, včasih so ljudje verjeli, da se pod vulkani nahaja pekel), ki je napolnjen z vodo. Razgled z vrha je fantastičen. V slabem vremenu mora biti kar zanimivo in predvsem zelo blatno. Čisto zraven je zelo aktivno geotermalno področje z žveplenimi vrelci in številnimi fumarolami. Poti so ograjene in povsod so opozorila, da naj ne stopamo izven teh poti, saj imajo tla 80 – 100 stopinj. Par metrov stran, v kotanji, še vedno leži sneg. Kljub smradu je to res fantastično področje in priporočam ogled. Turističnih avtobusov je sicer bolj malo (videli smo samo enega), pa še tisti so prišli do kraterja, naredili par fotk in se obrnili.

Nedaleč stran je še eno tako področje, Namafjall. Spet smrad, pihajoči žvepleni vrelci in vse barve od bele do rumene, oranžne in rjave. Lesena pot omogoči čisto prijeten sprehod, ni pa ravno najbolj primerno za občutljive na žveplo. Vonj je res izrazit močan smrdi za znoret. Zmešajte konkretno gnila jajca, dodajte še malo žvepla pa kak amonijak. Krat sto. Ampak vredno ogleda, definitivno. Če pogledaš malo od dlje, zgleda kot bi imela zemlja opekline.

Zadnji Kraflin izbruh je bil leta 1984 in v Leihrnjukurju so tla še vedno topla. Slabih 30 let kasneje. Lepo speljane poti so različno dolge, od pol ure do večurne hoje. In kar raziskoval bi in za vsakim ovinkom je vedno še kaj novega … tako da smo kar konkreten čas blodili po zoglenelih kamnih. Na tabli pred vhodom je opozorilce, da naj s sabo odnesemo samo fotografije in spomine (v angleščini se boljše sliši, take pictures and memories), kamne pa pustimo tam kjer so. Tisoče let bo trajalo, preden jih bodo postopoma prerasli lišaji in potem mah in potem mogoče še kaj. Če se ne bo vmes zgodila spet nova eksplozija. Ko so delali elektrarno, so magmo našli samo dobra dva kilometra pod površjem.

Čez cesto je Hverir. Še eno tako aktivno področje, s še večjimi žveplenimi in blatnimi vrelci in s še večjimi fumarolami (kot neke vrste parni ventili. V bistvu so to izviri vroče vode, vendar je vode tako malo, da vsa zavre in se spremeni v paro, preden pride do površja. Rezultat je glasna pihajoča zadeva, ki bruha paro). Kot ekonom lonec, ko že kar nekaj časa vre, le da tu namesto po juhi, diši po žveplu.

Stranski produkt elektrarn je tale turkizna voda, ki so jo par kilometrov stran izkoristili za toplice in zgradili severnejšo varianto plave lagune, ki je predvsem bistveno manj skomercializirana in cenejša in bistveno manj obiskana. Kopanje po islandsko je doživetje zase. Tuširanje brez vsega (prav pajacka majo narisanega, kje se je treba umiti še posebej dobro) in potem oblečeš kopalke in šele potem se greš lahko kopat. Za razkuževanje namreč ne uporabljajo klora, zato je pomembno, da greš v bazen čist. Kabin ni, vse je bolj taboriščno :D. Cena vstopa je tu dobrih 15 €. Priporočam. Voda sicer ima svoj vonj (žveplen, kako pa drugače), ampak koža je po kopanju prijetno mehka. Posebno pozornost velja nameniti lasem. Če bi jih rad še kdaj razčesal, jih je bolje ne namakati.

Zadnji dan še malo blodimo okrog jezera, se nagledamo rac in ptičev vseh vrst, obiščemo Dimmuborgir, formacije iz lave, ki pa same po sebi niso ravno nek presežek. Ampak vstopnine ni in sprehajalnih poti je tudi tu toliko, da z lahkoto mine dan. Vzpon na bližnji krater Hverafell ponuja fantastične razglede na jezero in okolico.

Na sever po polnočno sonce VI.

Saeberg – Blönduos – Saudarkrökur – Siglufjördur – Olafsfjördur – Dalvik – Akureyri – Godafoss – Myvatn

Ko smo se zjutraj zbudili se nobenemu ni sanjalo, da bo dan dooooolg. Ovinek na Siglufjordur ni bil planiran, ampak nas je kar odneslo tja gor. In saj mamo cajt 🙂 Pa smo šli. Pihalo je za znoret, in vreme ni bilo čisto nič prijazno. Na severu bo lepše, sem rekla, ko sem videla kisle obraze okrog sebe. Imela sem prav, že ko smo se približali Blönduosu, se je začelo jasniti in tudi veter se je končno pomiril. Tu smo videli še eno zanimivo cerkev (toliko različnih cerkva nisem videla še nikoli prej, arhitektom res kapo dol, in čeprav nerada priznam tudi instituciji, da se strinja s tako gradnjo).

V Glaumbaer prispemo po slabi uri vožnje. Gre za muzej na prostem, ki prikazuje kako so živeli Islandci še nedolgo nazaj. Majhne hiške z okni samo spredaj in zadaj, pokrite s travo, notri pa zadušljivo in temno in res neprijetno. Tu tudi prvič plačamo (sicer simbolično) vstopnino. Vsekakor vredno ogleda, vredna postanka pa je tudi kavarnica Askaffi, ki stoji nedaleč od muzeja. Odlična kava (sicer ameriška filter) in še boljše sladice. Ni poceni, je pa za prste polizat dobro. Palačinke, še ene palačinke, flancat (ki ni primerljiv z našimi) in tortica.  In kave kolikor je lahko spiješ, refill je zastonj. In prijazno osebje. In čudovit ambient. Priporočam zelo.

Odločimo se, da bomo naredili ovinek izven predvidene poti in namesto nazaj na Ring Road zavijemo proti severu. Saudarkrokur je simpatično malo mestece, ravno imajo nek festival (kasneje izvemo, da je to praznik palačink) in je vse okrašeno z balončki in pentljicami. Ne ostanemo dolgo, ravno toliko, da se malo razgledamo okrog. Nekaj kilometrov kasneje pridemo do še enega znaka za zanimivost in zavijemo z glavne ceste. Grafarkirkja je tinimini cerkvica, baje najstarejša na Islandiji. Prostora je za kakih deset ljudi, obkroža jo živa meja, zraven pa je tudi tinimini pokopališče. Prijetno je in razgled je fantastičen.

Nekaj ovinkov kasneje stojimo na najsevernejši točki naše poti, le 40 km od polarnega kroga. Občutek je fantastičen, dejansko se zdi, kot da stojimo na koncu sveta. Samo še morje je pred nami. In če dobro pogledaš, v daljavi vidiš neko vijolčno črto, za katero se odločim, da je polarni krog. Ta je sicer imaginary, ampak nič ne škodi, če si jo predstavljam vijolčne barve. Še en klavstrofobično ozek tunel in že smo v Siglufjordurju, najsevernejšem naselju na Islandiji. Nekoč veliko ribiško mesto, ki je doseglo tudi deset tisoč prebivalcev, je danes samo še bleda senca tega, s kakimi tristo prebivalci. Prestolnica slanikov, piše v vodiču. Priporočajo tudi restavracijo, ki je v starem kinu, a je nikakor ne najdem, dokler me nekdo ne ustavi in vpraša kaj iščem. In povem. Tukaj je, reče, in pokaže na stvabo pred katero stojiva. Spremenili smo ime. Kul. We are watching the game, je še rekel, in izginil. Itak, fuzbal je. Naročim slanike (če sem že v prestolnici slanikov) in ni mi žal. Je pa res, da moraš imeti rad ribe, da tako jed spraviš dol.

zzz

Vrnemo se skozi klavstrofobičen tunel in še del poti prevozimo po isti cesti, kjer smo prišli, potem pa zavijemo v notranjost proti Olafsfjordurju. Če bi počakali še malo (recimo kako leto), bi se v Olafsfjordur lahko pripeljali direktno iz Siglufjordurja skozi tunel. Gradijo ga že kar lep čas, in bo konkretno skrajšal pot med mestoma. Konec leta naj bi ga odprli, ampak imajo težave s terenom, so povedali domačini.

Mimo Olafsfjordurja pridemo v Dalvik, mesto, ki je najbolj znano po tem, da je izhodišče za Grimsey, otok, ki je edini del Islandije, ki dejansko prečka polarni krog. Nekaj časa me je držalo, da bi šla, ampak tri ure vožnje v vsako smer po (če je slabo vreme) konkretno razburkanem morju, samo zato, da bom rekla, da sem šla čez to črto – ne hvala. Bo počakala na naslednjič. Tu je tudi že jasno, da ne bomo prišli do prenočišča do šestih, zato pokličem in jim povem, da bomo malo zamudili. V Akureyriju, ki je drugo največje mesto in na severu velja za prestolnico, smo se ustavili toliko, da smo spet napolnili zaloge, naslednjih nekajsto kilometrov spet ne bo trgovin. Se najde sicer tu in tam kaka manjša, a je predvsem dražja in manj založena. Potem se spet priključimo na Ring Road in prispemo do Godafossa. Impresivno, priporočam ogled. Dostop je lahek, slap pa res fantastičen. Večinoma dneva je precejšnja gužva, zato je pametno priti malo kasneje, proti večeru (svetlobe je poleti dovolj) in si v miru ogledati slap.

tttt

Ostane nam samo še del poti do jezera Myvatn, kjer nas čaka kučica, ki bo naš dom za naslednje tri dni. Najdemo z lahkoto, hiška že čaka, razgled je fantastičen (tu se res moram zahvaliti forumu na Tripadvisorju, kjer sem dobila res dobre nasvete glede tega področja in prenočišč tu okoli). Edina slaba stran so žužki (v vodiču toplo priporočajo mrežico proti komarjem, ki si jo povezneš na glavo – zdaj vem zakaj), ki lezejo povsod. V oči, nos, usta, ušesa … reagirajo na ogljikov dioksid in bolj kot izdihuješ in jih pihaš stran, bolj jih privabljaš. Kljub temu smo se poskušali malo psrehoditi po okolici, a nismo prišli daleč. Saj je iz notranjosti tudi čisto lep razgled 🙂