Na sever po polnočno sonce VIII

Myvatn – Egilsstadir – Hofn – Vagnsstadir – Jokullsarlon

Če bi morala za vsak dan izbrati barvo, bi bila za tega najbolj primerna siva. Morda z odtenki modre in zelene, a večinoma siva. Iz ognjenega severa smo se namreč podali na ledeniški jugovzhod, kjer vreme kroji ogromni Vatnajokull. Največji evropski ledenik, pol Slovenije bi ga bilo. Vzhodni fjordi se sicer ne morejo primerjati z zahodnimi, so pa kljub temu fantastični. Mala mesteca v zavetju mogočnih fjordov. Če bi se na Islandijo odpravili z ladjo, bi pristali v enem od njih. Črni vulkanski pesek in veter in razburkano morje. Pot od Myvatna do Hofna je sicer po kilometrih kar dolga, a se jo da z lahkoto prevoziti v enem dnevu, tudi če vključiš postanek na kakih fototočkah, ki jih res ne manjka. Egilsstadir je kao prestolnica te regije, z vso pomembnejšo infrastrukturo (pošta, banka, trgovina, bencinska …). Mi smo spet poiskali Bonus (večinoma jih ni težko najti, ker so ob glavnih cestah in tudi velikega roza pujsa človek težko spregleda), napolnili zaloge in tank in se odpeljali dalje.

Mali ovinek iz glavne ceste (označen) nas je pripeljal na fantastično razgledno točko. Pod nogami smo imeli Hofn, nad njim pa do koder seže pogled, mogočni Vatnajokull s svojimi “jeziki”, ki segajo daleč v dolino. Pihalo je tudi kar mogočno, in predvsem zelo hladno, zato smo se hitro spokali nazaj v avto. Hofn je sicer manjše naselje, a je tudi tu še kaka trgovina in ostale praktične reči. Nadaljnih 200 km do Vika je precej puščavskih (prve naslednje konkretnejše sledi civilizacije so na pol poti, v Kirkjubæjarklausturju – odlično za trenirat izgovorjavo).

Hostel Vagnsstadir je še kakih 50 km iz Hofna. Zelo pomembno je, da v predprostoru sezujete čevlje, preden greste v hostel, je rekla Bjarni (piši kao što govoriš), ko sem jo poklicala, da smo prispeli. Če kaj, mi je bila res všeč ta njihova organiziranost. Vse teče gladko in brez zapletov, vse je pripravljeno, in kar je še boljše, vse se lahko vnaprej dogovoriš po mailu, ali pa pokličeš po telefonu. Nobenega kompliciranja, nobene birokracije, nobenega zavijanja z očmi. Kamorkoli smo prišli, povsod ista zgodba. In povsod imajo ločevanje odpadkov in vsi se tega držijo. Znanstvena fantastika za našo, v tem pogledu še vedno precej balkansko državo. Sezuvanje v predprostorih je z vidika čiščenja res pametna odločitev, kar smo videli naslednji dan, ko smo imeli čevlje polne črne mivke.

Namestili smo se v prostorni sobi, skuhali kosilo, potem pa šli malo zravnat hrbteničke. Po celodnevnem sedenju je kar pasalo dati tudi možgane malo na off in podoživljati neverjetno pokrajino. Proti večeru nas je čakal še vrhunec dneva, obisk ledeniške lagune Jokullsarlon, ki je od hostla oddaljena kakih 25 km. Skoraj 6 kilometrov široka laguna ponuja res fantastične prizore. Velikanski kosi ledu plavajo v vodi, medtem ko se turisti za dobrih 12 € z amfibijo vozimo med njimi. Preblizu ne smemo, ledene gore niso ravno navdušene nad srečevanji s čolni, a je občutek vseeno nepozaben. Več tisoč let star led, neverjetne modre barve, dobimo ga vsak tudi košček za polizat. Vožnja traja dobre pol ure, in čeprav je tudi že z obale krasen pogled, priporočam ladjico. Tjulnji so šli v bližnje morje skrbet za ohranjanje vrste, avgusta pa se skupaj z mladiči vrnejo sem.

Na drugi strani ceste se reka iz lagune zlije v morje. To je najkrajša islandska reka, dolga samo kakih 100 metrov. Večina ledu ostane v laguni, nekaj se ga pa z reko odpelje v morje, kjer ga plima odloži na obali. Vredno ogleda, neskončna črna plaža z neskončno modrimi kosi ledu. To je eden tistih krajev, ki ga kar ne bi zapustil in brez dvoma pusti vtis.

Za dan, ki je bil planiran samo za premostitev razdalje iz enega konca dežele na drugega, se je kar izkazal 🙂