Misel se razblini kot milni mehurček

Arhiviram. Mezinec me že malo boli od stalnega pritiskanja na ctrl. Ampak mi je škoda, da bi vse tisto šlo v tri krasne, če stran pade dol, al pa če pride kak virus al pa če kaj drugega. Malo berem sproti. Joj, sem bla drugačna takrat. Za tisoč procentov, skoraj se ne spoznam. Pa sploh ni tako dolgo nazaj. Odpiram si rane, spotoma. Namažem s soljo, da zaskelijo. Mogoče se bodo potem hitreje celile, kdo bi vedel.

Težki dnevi so, je rekla zadnjič. Vem. Vem, da so. In nič ne morem narediti, da jih odtežim. Ne maram nemoči, čeprav vem, da me ravno to dela močnejšo. Morajo biti tudi taki. Ko si sam s seboj in misliš na stvari, ki so se zgodile. Na reakcije, na tisto jutro, na tisti trden stisk roke. In vprašanja brez odgovorov. O smislu. Ponavljam se. Čas je za korak dalje. Saj gre, kar uspešno, se mi zdi. A ne zdaj. Zdaj je jesen. Pisana, lepa. Boleča. Zato se veselim zime. Da mrzli zrak zareže in zbudi. Da sonce naredi tiste mavrično bleščeče odseve zmrznjenih kapljic in da mi pridiši cimet. Da odložim to breme in grem spet naprej. Vsaj do naslednje jeseni.

Stegnila bi roke in te pobožala. Začutila toploto dlani in videla iskrice v očeh. Navihan pogled, še vedno vem, točno vem, kak je bil. Misel se razblini kot milni mehurček.

Advertisements

Prišla je!

Kar se tiče čakanja, nisem ravno med najbolj potrpežljivimi. In potem se veselim kot mali otrok, ko me pošiljka pričaka v nabiralniku.

Tokrat je šlo za fotoknjigo. Prvič sem poskusila in ni mi žal. Malo sem pobrskala po netu in spomnila sem se, da je ravno pred kratkim ZPS objavila teste fotoknjig. Kot naročeno. Nekaj sem se mučila s fotoTabor, pa obupala. Presedlam na Digifot. Dobre ocene, celo najboljše. Programa sta sicer enaka, lahko bi dodali še kako funkcijo, in predvsem kakega lažje razumljivega čarovnika. Pri 50 slikah najbrž niti ni potrebno, če jih je recimo 300 več, pa zna biti vse skupaj že kar naporno.

Ko poštekaš kako deluje programček, je lažje. Na izbiro je res veliko ozadij in tudi veliko učinkov, malo več kreativnosti ne bi škodilo le pri pisavah, ki jih je samo za vzorec. Vse ostalo pa tipitopi. Slike lahko doda čarovnik (čeprav ni preveč šparovn s prostorom in velik delež strani ostane prazen), a se da vse ročno popraviti, spreminjati postavitve, dodajati tekst … Projektič zahteva svoj čas, posebej pri večjem številu slik, zato me je še toliko bolj zanimalo kak bo končni izdelek.

Paketek sem poslala v četrtek zvečer (poslan v manj kot 5 minutah), danes je torek in knjiga je pri meni. Hitro, res hitro. Plačano po povzetju, cena res ni najnižja (dobrih 50 evrov za 100 strani knjige), kvaliteta pa super.

Če bo kdo poskušal – klik. Jaz sem s svojo res zadovoljna.

Na sever po polnočno sonce XI.

Zbudili smo se v sončno jutro, kar je bilo po 4 dneh sivine pravo olajšanje. Še enkrat smo skočili do Strokkurja, se čudili stvaritvam narave, mu kaki dve uri kasneje pomahali v slovo in se odpeljali proti Reykjaviku. Malo žalostni, ker se je krog počasi zaključeval, ampak če stvari predolgo trajajo, jih potem ne znaš več ceniti. Naslednji cilj je bil nacionalni park Thingvellir, kjer je stičišče evropske in ameriške tektonske plošče. Eno redkih (ali mogoče celo edino) mest, kjer je to na površju. Drugod so tektonske plošče globoko pod zemljo. Prizor je fantastičen, razgled tudi in res se vidi kako plošči lezeta narazen. Islandija se na račun tega vsako leto razširi za 2 cm. Tu je tudi prizorišče prvega zasedanja islandskega parlamenta.

Thingvellir eži ob jezeru Thingallavatn (odlično za trenirat jezik :D), ki je največje naravno jezero v državi. Na jugu jezera je Nessjavellir, geotermalno območje odkoder šibajo toplo vodo (kot stranski produkt elektrarne, če sem si prav zapomnila) v 25 km oddaljeni Reykjavik. Razgled je tudi tu fenomenalen. Srečamo še zadnjo vročo reko (čeprav za tole sumim, da ni naravna), vonj po žveplu pa tudi ni čisto nič prijeten. Kdo se je spomnil zraven elektrarne in na mestu kjer kakih 30 km naokoli ni nič, postaviti adranalinski park, nam ni uspelo ugotoviti. Tudi namen takega početja ostaja nejasen.

Ob cesti v glavno mesto nas ves čas spremljajo cevi. Prometa je skoraj nič in mimogrede smo v Reykjaviku. Z dobrimi sto tisoč prebivalci je to daaaaleč največje naselje. Drugo največje mesto jih ima sedemnajst tisoč, za primerjavo. Moderno, zeleno mesto, ceste so široke in promet je nenavadno kulturen. Nobenega trobljenja, nobene natlačenosti, nestrpnosti ali kake vožnje čez rdečo.

Z iskanjem apartmaja smo se kar namučili, kljub navigaciji, zemljevidom in štirim parom oči. Rešila nas je domačinka, najbrž vajena tujcev, ki zgubljeno gledajo okrog, pa v zemljevid, pa spet okrog … ko nam je povedala, da se samo obrnemo, in bomo našli kar iščemo. In smo res. Ob rezervaciji sem dobila kodo za vrata (objekt je na zunaj zgledal porazno,ampak tega smo bili že malo navajeni). Ko sem jo vnesla, me je pričakal pult in na njem takile listki z dobrodošlico, imenom in priimkom in št. sobe. Samopostrežba. Pa še receptorja ne rabiš 🙂 Kar se tehnologije tiče, je to res prav neverjetna država.

Malo počitka, razpakiranje in še malo brskanja po lonliju. Nekaj ur kasneje smo na Perlanu, ki ponuja fantastične razglede na mesto (vidi se vse do Snaefellsjokulla, pod katerim smo se potepali na začetku našega roadtripa) in je ena od dveh res markantnih stavb. Druga je Halgrimmskirkja, cerkev, ki se jo vidi (v lepem vremenu) tud 20 km daleč. Podjetnost domačinov se vidi tudi po tem, ko na vsakem koraku prodajajo lavo in celo pepel iz marčevskega izbruha Eyafjallajokull-a.

Mesto je ful prijetno za raziskovanje peš, in ravno dovolj veliko, da se ne naveličaš. Dva dneva sta dovolj za zunanje oglede. Mi smo skočili še na zvonik cerkve, odkoder je tudi super razgled. Vstopnina je minimalna, in dvigalo imajo. Še ena njihova značilnost je fast food. Živijo od hamburgerjev, hotdogov in nasploh se precej pozna vpliv amerikanizacije. (iz njujorka je do islandije samo 4 ure leta). Tale na sliki je bil res odličen, daleč od plastičnega okusa. Za ljubitelje take hrane je tu zgoraj res pravi raj. In kar je najlepše, plačaš lahko s kartico. Karkoli, kjerkoli. Tudi hotdog.

Zadnji dan izkoristimo še za obisk botaničnega vrta in seveda nepogrešljive Blue Lagoon. Kopanje smo sicer spustili, ker smo svoj delež dobili že na severu (pa tudi vstopnina je konkretno zasoljena). Smo si pa dali duška, ko smo se sprehajali med turkizno modrimi jezeri in črno in ponekod z mahom poraslo lavo, po kateri je prepovedano stopati. Seveda imajo urejene sprehajalne poti. Kljub pomanjkanju sonca je občutek res vesoljski.

Še skok do Grindavika na kosilo v Luku Lakki, kjer si naročim fantastičen fišnčips. Tega se človek kar ne bi naveličal. Malo še obkrožimo Reykjanes, dobimo še zadnji delež res agresivnih smrdljivih žveplenih izbruhov, načoham se konjev in jim sfutram vse kocke sladkorja, ki so nam ostale. Spijemo kavo ob morju, vrnemo avto in odletimo v temo. Jutro v Dusseldorfu prespimo v čakalnici, propelerc nas odpelje do Stuttgarta. Avtič čaka na parkingu in čez slabih 8 ur  in sixpacku redbula smo doma.

Na sever po polnočno sonce X.

Uh, nabralo se je že teh delov. Še malo, pa bo konec vandranja, prišli smo že skoraj čisto nazaj do Reykjavika.

Vik smo naslednje jutro zapustili v “sodni dan” razpoloženju. Pihalo je kot za stavo, na srečo je vsaj dež počakal ravno toliko, da smo zložili prtljago v avto. Prvotni načrt je bil, da bomo ta dan šli na vulkan (privat tura, sicer draga kot žafran, ampak kolikokrat pa maš možnost videti čisto pravi vulkan čisto na blizu). Iz tega potem ni bilo nič, ker je pizdek nehal bruhati preden smo mi prišli gor in ker so potem tisto območje zaprli za javnost. Pa drugič.

Plan B  je bil izlet na Landmannalaugar, fantastično barvito planoto, zadaj za vulkani/ledeniki. In smo dirkali do Helle, odkoder pelje avtobus. Za Landmannalaugar je namreč treba imeti 4×4 avto (ki so za kakih 50% dražji od navadnih) in bus se je zdel idealna rešitev. Najprej je bila cela umetnost najti avtobusno postajo, ker ni nikjer označeno nič (takoj zraven bencinske, če bo kdo še iskal). Ko smo jo končno našli, vprašam za ceno karte in me skoraj vrže na rit. 90 evrov na osebo je oderuško! Res oderuško! Kratek posvet, odločimo se, da je to preveč in da si pustimo za naslednjič.

Ob enajstih tako prispemo v Selfoss, kjer nas čaka hostel. Nedvomno eden najbolj prijaznih lastnikov, soba nas je, neglede na precej prezgoden prihod, že čakala. Po slabi izkušnji iz Vika je bilo to pravo razvajanje. Ogromna soba, velika kuhinja, wc in tuš čez hodnik. Za dodatek še jacuzzi na dvorišču in velik oranžen maček za crkljanje. In ker smo kar naenkrat imeli cel dan časa, sem sledila lonliju in smo šli malo naokrog. Na izi.

Konjem se seveda ne morem upreti. Še posebej ne takim prijaznim, ki te z mehko šnufo božajo po rokah. Čisti užitek. Ostali me malo nervozni čakajo v avtu, ampak se ne dam motit. Nekaj kilometrov naprej si ogledamo sestrski mesteci Eyrarbakki in Stokkseyri, ki sta (itak) včasih živela od rib, danes pa tudi, le da v manjši meri. Stokkseyri ima še zapor (edini na Islandiji). Še malo se peljemo okrog in pristanemo v Hveragerdi-ju. Mesto rož je to in del ekipe ne more skriti navdušenja. Priznam tudi jaz, res je lepo. Posajeno z okusom. Imajo manjše geotermalno središče, urejeno v park, vključno z žveplenimi izviri in malo izven mesta še toplo reko. Naravno toplo. Par kilometrov hoje, pa prideš do izvira, kjer ima voda prijetnih 38 stopinj. In čista je. Dokler priteče do mesta se ohladi na kakih 16 -18, kar vseeno ne ustavi dveh mulcev, ki se navdušeno mečeta po slapu.

Dan zaključimo z namakanjem v jacuzziju in fantastično večerjo. In čohanjem mačka. In spim kot angelček, ker je po dolgem času na postelji pravi jogi in ne pena. Naslednje jutro spet dežuje. Malo polenarimo, si naredimo dolg fruštek in potem počasi odrinemo dalje. Čakata nas dve glavni znamenitosti Islandije. Geysir in Gulfoss. V Laugarvatn, kjer bomo prenočevali, prispemo prezgodaj (check in je šele ob dveh in čisto nič niso navdušeni nad zgodnejšim sprejemom). Zunaj še vedno dežuje in vse je zaprto. Potem le najdemo tinimini galerijco, ki premore tudi kofemašino in mimogrede sedimo in srkamo kavo.

Potem se odločimo, da gremo do Geysirja, pa kar bo bo. Slabih 30 km vožnje je, in vedno bolj svetlo postaja. Ko parkiramo, padejo še zadnje kaplje dežja. Geysir sam ni več aktiven, ker so ga na silo sprožali tudi z dinamitom in metali vanj vse živo. Bruhal je do 90 metrov visoko. In po njem so vsi gejzirji sploh dobili ime gejzir. Malo stran je mlajši brat, Strokkur, bruha redno na 5-7 minut, doseže pa kakih 30 m. Impresivno in kar ne moreš se načuditi. Prvih desetkrat samo stojim in gledam in se čudim. Potem šele vzamem fotkič in malo poškljocam.

Tik pred izbruhom se naredi taka modrozelena kupola, potem pa bruhne. Se umiri, malo požlobudra, naredi kupolo, bruhne. In tako vsako uro, vsak dan, vsak letni čas, ne glede na vse. In ko nas že zdavnaj več ne bo, bo Strokkur še vedno počel isto.

Lahko bi gledal v neskončnost tole, res. Vseeno gremo dalje, dobrih 10 kilometrov dalje je Gulfoss, najbolj znan in najbolj turistično oblegan slap na Islandiji. Že po poti in potem na parkirišču začne noro pihati veter. Navlečemo nase vse kar mamo pri roki in se odpravimo k slapu. Veter je tako močan, da nas kar premika. Ne vem, če sem že kdaj v življenju doživela kaj takega. V lepem vremenu se nad slapom naredi mavrica, zdaj smo videli le pršenje. Nori občutek je, ko stojiš pred to grmečo gmoto. Neprecenljivo in res vredno ogleda. Ko se vrnemo v hostel je ura že taprava in dobimo sobo, ki je tudi tu fantastična. Lepa, velika, čista, s svojo kopalnico in vecejem, kar je že skoraj luksuz. Glede na to, da je tudi relativno blizu dveh največjih znamenitosti, je cena več kot ugodna. Sprejemajo pa samo keš, na kar so me opozorili že ob rezervaciji. Zvečer gremo še enkrat do gejzirja. Tokrat so občutki še pristnejši, ker so vsi avtobusi že odpeljali in smo tam samo mi in en deda. Še bi takih dni.

Na sever po polnočno sonce IX.

Sivina se nadaljuje, le da smo ta dan primešali še malo črne. Cilj je bil Vik i Myrdal, kilometrov relativno malo in po večurnem pohajanju med ledenimi kosi na obali smo kar hitro prišli do Vika. Vmes je bil kratek postanek še v kraju neizgovorljivega imena Kirkjubæjarklaustur, kjer smo natankali (ne vem, če sem že omenila, cene goriva na islandiji so (junij 2010) približno take kot v Sloveniji). Tudi bencinskih je vedno več, ko se približujemo južnemu delu države. Enako velja za trgovine. Kar naenkrat je čudno kupovati hrano samo za en dan. V hostel prispemo okrog treh (na hribčku, sicer malo slabše označen, ampak se ga da najti). Dobimo kletno sobo (aaaa, kako jih ne maram!!!), z dvema pogradoma, ki sta tako visoka, da se je prav umetnost spravit na zgornji postelji. Kake pol metra pod stropom sta bili ležišči. Če ne bi šlo samo za eno nočitev, se niti pod razno ne bi strinjala s tako namestitvijo.

Vik je malo fletno mestece, če bi bil lep sončen dan, bi bilo kar pravljično. Škoda, da je najbolj deževno mesto na celi Isladniji. Znano najbolj po treh skulpturah v morju, Reynisdrangar, malo ven iz mesta (par minut vožnje z avtom). Seveda je zadaj zgodba o trolih, ki jih je ujelo sonce in so okameneli. Na obalo smo prišli ravno še pravi čas, da smo uživali v samoti in neskončnosti in enakomernemu udarjanju valov. Iskala sem vzorce v kamenčkih na črnem pesku. Kot bi kdo posul gumbe na mehek žamet. Potem se je pripeljal avtobus nemških turistov in za kake četrt ure je bilo konec miru. Je bilo pa zanimivo opazovati kako je na vsake tolko kako mamiko v salonarjih poplaknil val. Ko so šli, se je spet slišalo samo šumenje valov. Še malo smo postali in se potem odpravili dalje, v par kilometrov oddaljen Dyrholaey

Še ena skulptura v morju, odkoder je fantastičen razgled na kilometrsko črno plažo, ki je bila pred nekaj leti celo izbrana med deset najlepših plaž na svetu. Ja, neskončnost dobi čisto nov pomen. Tudi tu gnezdijo ptice (v času gnezdenja je področje zaprto za turiste, nekje med majem in junijem ponavadi). Tudi tu imajo amfibije, s katerimi vozijo turiste skozi tunelček v skulpturi in še malo okrog. Iznajdljiv narod, ni kaj.

Še par kilometrov naprej je še ena znamenitost. Slap Skogafoss. Impresivna reč, zelo. Lahko se mu približaš čisto do vznožja, a si v sekundi moker, ker res neverjetno prši. Tudi objektiv je takoj dobil kar lepo dozo potnih kapljic. Tu res občutiš kako si majhen, v primerjavi s temi stvaritvami narave. Priporočam ogled bolj pozno zvečer ali bolj zgodaj zjutraj, vmes zna biti kar natrpanos turisti. In res je škoda, da ti taka čarobna mesta pokvari gužva. Ker začenja deževati in še veter je precej nadležen, se tudi mi počasi odpravimo nazaj v hostel.

Kraj dobrega imena

In dobre karme. Že drugič zaporedoma, torej ne more biti naključje. So dnevi, ki so tako polni, da bi si težko izbral najljubši del. So jutra, ko se dela dan, mi pa še vedno rešujemo svetovni mir in so večeri, ko tema napove šele začetek, ko se utrujenost razblini v trenutku in ko znaki končno postanejo dovolj očitni, da razumemo namige.

Nujni so, taki vikend odklopi. Ko bingljajo noge in se svet vrti v tvojo smer.

Besede, ki same po sebi niso nič drugega kot samo to. Besede. A ko se stečejo v misli, pokažejo povsem drug obraz in skoraj ne moreš verjeti kako zelo se ujamejo in kako zelo smiselno zazvenijo. In čas, ki mine še hitreje in kmalu ostane le še želja po še. Kmalu.