Vsi odnosi, vse zgodbe

Obstanem pred vrati … njegovo ime je napisano na njih. Vstopim, in ga zagledam. Točno takega, kot sem ga nazadnje videla. In ga objamem in mu povem, da sem ful vesela, ker sem ga končno našla. In on mi pove, da je srečen, da sem ga našla. Tak pristen, iskren objem je bil, v trenutku sem pomirjena. Ne traja dolgo, pride sestra, da mu da protibolečinsko. Bolečina. Zavedanje, da odhaja.

In se zbudim, čisto zmešana. Koliko bolj enostavno bi bilo življenje brez takih pretresov. Zadnje dni sem malo več razmišljala o njem. Sanje so logična posledica. In čeprav so me ubile, sem na nek način hvaležna za tisti trenutek spokojnosti vmes. Da bi le dlje trajal … In da bi še kdaj res imela priložnost se dotakniti, objeti, samo pogledati … Saj verjamem, da bo še. Morda ne v tej obliki, morda niti ne bova vedela drug za drugega. Morda se bova samo začutila in se nama bo zdelo, da se poznava že celo življenje.

Čudim se sama sebi. Temu, kako se spreminjam. V stvareh, ki so se še pred nekaj časa zdele znanstvena fantastika, in ki so zdaj prijetna misel. Ja, naključij definitivno ni. In vse pride v naša življenja z namenom. Vsi odnosi, vse zgodbe.

O smiselnosti nekaterih se sicer še vedno sprašujem. Saj ne, da bi kaj novega odkrila. Stvari je pač treba dokončati. Pika. Če se zdi še tako neumno in nesmiselno. Motivacija niha, trenutno spet ni ravno na višku, ampak upam, da uspem pravočasno splezati nazaj gor.

Vsaj sneg je zunaj. Paše ta bela.

Advertisements

Število 3

Malo se je zaprašilo tu, vem. Pihnem stran vse prahce, prsti spet zadrsijo po tipkovnici. Zadnje dni/tedne se zdi, da prehitevam samo sebe in res je že čas, da se malo umirim. Kot sem se pretekli vikend.

Družba, ki mi ustreza, taka, kjer so maske že zdavnaj padle in smo kar smo. Z vsemi zvoki vred. In vsemi debatami in vsemi velikimi in globokimi vprašanji. In zdaj res že lahko rečem, da se dobro poznamo, še vedno pa ne dovolj dobro, da ne bi bilo vedno znova kaj presenetljivega. Fino je, res. Skupaj ustvarjati, čeprav sva se pustili voditi strokovnjakinji. Skupaj gledati v daljavo, brez besed, samo na isti valovni dolžini. Si dati prostor, ko je treba in objem, ko ga začutiš. In predebatiramo, še stotič, iste stvari. Gremo v središče, splaniramo naslednjič, se igramo in na koncu standardno utrujene zaspimo. Ponedeljek je čisto drugačen, ker so baterije spet polne.

Še bi lahko pisala, ampak se učim minimalizma zadnje čase. In čisto vse tudi ni za tukaj.