Aaaaaa

Sploh se ne morem skoncentrirati. Sploh!

Miljon misli, preračunavanj, taktiziranja … in itak bi vse. In itak sem nepopravljivi optimist in se mi torej nič ne bi smelo zdeti neuresničljivo. In. Čeprav sem bila še pred mesecem čisto odločena in me nič ne bi moglo premakniti … Ne vem kaj se je zgodilo vmes. No, v bistvu vem, ampak nisem vedela, da bo imelo tak vpliv.

Kaj naj? Pišem pluse in minuse? Se poslušam? Ne bom impulzivna. Ja. Premislila bom še enkrat in se potem odločila in to bo to. Brez gledanja nazaj in kajpačejev.

Advertisements

Škrati in gozdne vile

Oni dan sva šla malo pohajat. Pokukat k škratom in gozdnim vilam. Na mojo željo, globoko v sebi sem še vedno otrok z vasi in betona nikoli ne zamenjam za mehko preprogo iz maha. Kljub temu, da je treba do tja po grozno blatni poti prek travnika. Sem se javila za pucanje čevljev, ko prideva domov, ker je bil tako strpen, medtem ko sem jaz letala sem in tja. Sproščujoče je bilo. Vonj gozda vedno naredi svoje. In prijetno, skoraj spomladansko toplo sonce tudi. Všeč so mi taki dnevi. Ko se zdijo vsi problemi tako daleč stran in ko so vse misli samo lepe in ko so tudi tiste taboleče na svoj način čisto prijetne. Dan, ko bi lahko letela.

Nasploh se nekaj čudno spreminjam zadnje čase. Na boljše, si drznem pomisliti. In čakajo me koraki, veliki. Nestabilni. Kot bi imela obute čevlje z vrtoglavo peto. Ravnotežje sicer ni moja ravno dobra stran, a se tolažim, da dlje kot v blato itak ne morem pasti in da se bom že pobrala. Malo umazana in najbrž jezna, a če ne bo hujšega … Mogoče se bo pa v zadnjem trenutku vse obrnilo tako kot se mora in se bom zlizala, kot mačka.

Mačke so nekaj posebnega. Po tolikih letih tesnega sobivanja s psi, ima tole zdaj neke čisto nove dimenzije. In ne morem reči, da ne uživam v vsakem dnevu posebej.