It’s you

Četrtek je bil, kot danes. Podobno sončen in podobno mrzel. Nič posebno novega ne morem več napisati, ker sem že tolikokrat povedala vse.

 

Lahko pa čutim. Vsak dan znova, vsak trenutek, ko je ob meni. Ko se skupaj potepava in delava čisto svojo zgodovino, ki jo bova enkrat pripovedovala vnukom. In takrat, ko mi ni treba reči nič. In ob vseh vzponih in padcih je tu njegova velika topla tačka. Če me samo zebe ali pa se mi zdi, da se podira svet ali pa me razganja od veselja, je to, da je ob meni, neprecenljivo.

 

 

Advertisements

Kupim čelado

Že navsezgodaj me je konkretno srbel nos. Z razlogom, kot se je izkazalo par ur kasneje. Koliko smisla ima riniti z glavo skozi zid? Se tolčt z mlini na veter, če globoko v sebi veš, da ne moreš spremeniti nič? In če bi razni Einsteini in podobni razmišljali tako, bi še vedno jedli z leseno žlico? Čelado potrebujem, če se že grem zaletavat, da si ne razbijem betice.

V pisarno je prišla pomlad, pripomogla naj bi k izboljšanju razpoloženja. Zaenkrat ne gre čisto po planu, a verjamem v zdravilno moč rumeno zelene kombinacije. Ne vem al je kriv mlaj al megla, ki ji ni videti konca, ampak vzdušje in nerazpoloženost se vleče kot jara kača. Če temu dodamo še paničarjenje v službi in drastično pomanjkanje energije … ni da bi človek glih skakal od veselja.

Kako prijetno meditacijo bi. Da me odpelje iz te norišnice v kak miren zaliv, kjer mi morje boža tačke, in rahli vetrič  nosi vonj po soli. In bi ležala tam, v tistem zalivu in ne bi šla stran, dokler ne bi modrine neba zamenjala postopno vedno temnejša zvezdna odeja. In potem bi vstala, čisto mirna in zenovska, in prav nič mi ne bi prišlo do živega. Poslušala bi škržate in se sprehajala po mehki odeji iz borovih iglic … in luna bi svetila in morje bi prijetno šumelo.

In če kdo vseeno ve, kje se dobi čelada, ki bi blažila posledice moje ovnovske narave, komentarji so odprti.