Vesna

Na tak deževen dan nič ne paše bolj, kot konkretna doza pomladi. Ko se sprehodiš po vijolčni preprogi žafranov in prvi zvončki sramežljivo pokukajo izpod listja, in na vseh travnikih so velike rumene zaplate trobentic. In vse se prebuja, ptički se ženijo … nedvomno moj najljubši letni čas.


Advertisements

Olupim pomarančo in pustim, da me vonj odnese med spomine

Osmi marec. Nič solz letos, niti zadrževati se mi ni treba. Samo tak bedast občutek v želodcu, kot da bi me kdo z vso silo brcnil tja. Ne ves čas, samo ko se spomnim. Zaboli, prav fizično zaboli. Neverjetno, česa smo sposobni. Neverjetno kako se hitro prilagaja človek novim situacijam. Čeprav se kdaj vmes vleče in se zdi, da čas ne gre nikamor, je v resnici ravno obratno.

Olupim pomarančo in pustim, da me vonj odnese med spomine … in piham svečke namesto njega.

Zdaj sem končno lahko sproščena.

Zadnje čase je bilo naporno kot že dolgo ne. Dnevi, napeti kot elastika in vse skupaj je bilo eno samo čakanje. Prav res ne maram čakanja. Na srečo se je lepo izšlo (čeprav se skoraj ne bi) in zdaj sem končno lahko sproščena. Sicer ne gre hvaliti dneva pred večerom, a upam, da bo zdaj nekaj časa bolj mirno.

Čeprav sem se res dolgo uspešno upirala in izogibala vsem virusom in bacilom, so me oni dan prav nesramno in dobesedno čez noč ujeli. Že po enem dnevu sem se naveličala prekladanja s postelje na kavč in s kavča nazaj na posteljo. Sem pa izkoristila ta čas in pogledala par filmov, ker se mi je seznam že prav nevarno daljšal. Never let me go je pustil kar močan pečat. Glede na dobra priporočila niti nisem dvomila, a eno je govorjenje, drugo pa ko sam gledaš. In se vprašaš ali je vse skupaj samo fikcija, ali pa smo res samo še korak stran od trenutka, ko bodo eni tu samo zato, da bodo drugi preživeli. Seveda so mi misli pobegnile tudi tja. In kaj bi bilo, če …

Skompromisirala sva poletno destinacijo. Čeprav sem imela cilje čisto nekje drugje, se je na koncu izkazalo, da na dveh stolih naenkrat ne moreš sedeti in da tudi ne moreš imeti vsega kar bi si želel. No, vsaj ne v tistem trenutku, ko si zaželiš. Sem zadovoljna, zdi se mi kar sprejemljiv kompromis. Lonely Planet je že doma, se veselim planiranja. Vmes me čaka sicer še en projektič, v katerem se bo izkazalo, če sem iz pravega testa za tako početje. Upam, da sem, vedno bolj me vleče v tisto smer. 

Fantastično sončen dan je zunaj. Pomlad se nezadržno bliža in komaj čakam, da dam bundo v pranje in potem v omaro za naslednje pol leta.