Kar tako.

Ko me spet tako dolgo ni okoli, razmišljam, ali naj sploh še. Pišem. Ampak potem grem kdaj pa kdaj malo pobrskat nazaj. Med drobna zadovoljstva, recimo. In si mislim, da bi bilo škoda nehati. Koliko enih trenutkov je ujetih v besedah. Koliko enih dogodkov, ki bi že zdavnaj šli v pozabo, če jim ne bi namenila pozornosti, ko so se zgodili.

In kam bi dala potopise? In fakofe :)In žalost in veselje in srečo in sončna jutra.

Zadnjih je te dni sicer bolj malo, a računam na izboljšanje. Še posebej, ker sem zjutraj odkrila čisto pravo rumeno polje. Tako prekmursko. Hecno, vsak dan se vozim mimo. Do zdaj je bilo zeleno, kot vsa druga tam okoli. In potem je naenkrat porumenelo in zdaj manjka samo še modro nebo ali kaki dramatični oblaki. Lahko tud kaka srnica, ki pride na zajtrk. In jaz s fotkičem.

In ko sem že ravno pri tem, ni mi žal. Niti pod razno in niti malo. Če bi vedela kako fajn je, bi se že zdavnaj odločila zanj. Poleg tega so se ljudje okrog že navadili, da me je včasih treba čakati in tako lahko v miru škljocam.

Kmalu spet greva. Škljocat. Okušat nova mesta in pisat nove zgodbe.

Advertisements

Sive poti in druge sivine

Presenečam samo sebe, že skoraj dva tedna vem za destinacijo, pa še nisem prišla sem izlivat svojega veselja. Ker vesela sem pa res ful. Prišlo je čisto nenačrtovano in mogoče je zato še toliko boljše. In včasih je res treba reči kurc gleda in si natakniti nova očala in iti novim potem nasproti. In sive poti so moje najljubše, čeprav imam drugače  rada barve. In tam jih bo res dovolj.

Še sreča, da je moj moški tako pogumen, da si bo upal voziti dobrih sedem metrov dolgo in dobre tri metre visoko pošast. Preko treh držav, do četrte, pohajanje od severa proti jugu in potem spet nazaj. Moram si namontirati kak odštevalnik, takoj ko dobim LP. Ker takrat se uradno začne. Planiranje. Ko prvič prehodiš kraje s pomočjo črk in ko jih potem drugič prehodiš zares, jih začutiš, povohaš … doživiš. Na polno.

Vmes bi mogoče moral biti še kak zapis. Na kak dan, ki ni tako sončen kot današnji. Olajšanja sicer ne bi prinesel, vsaj v eni zadevi ne. Ne vem kdaj sploh bo olajšanje. Res, ne vem. Na zunaj se ne vidi, niti nočem da se. To je moja bolečina in nočem se šlepati na njo, kot se kakšni ljudje, ki mi potem delajo sive lase.

In omojbog, sivim čisto zares. Ne drastično, še vedno pa dovolj, da zganjam dramo okrog tega. And it’s only gettin’ worse. Včasih mi je blo smešno to. Te krize okrog let. Ampak ko se potem dvakrat obrneš in kar naenkrat več nisi 30, čeprav se tebi še vedno zdi, da niti toliko nisi … zdaj razumem. Lahko pa rečem kurc gleda, pa je. Ker po svoje je res. Kurc gleda leta in sive lase. Važno, da je fajn. In to je, kljub tistim oblakom iz prejšnjega odstavka.