Presenečam samo sebe, že skoraj dva tedna vem za destinacijo, pa še nisem prišla sem izlivat svojega veselja. Ker vesela sem pa res ful. Prišlo je čisto nenačrtovano in mogoče je zato še toliko boljše. In včasih je res treba reči kurc gleda in si natakniti nova očala in iti novim potem nasproti. In sive poti so moje najljubše, čeprav imam drugače rada barve. In tam jih bo res dovolj.
Še sreča, da je moj moški tako pogumen, da si bo upal voziti dobrih sedem metrov dolgo in dobre tri metre visoko pošast. Preko treh držav, do četrte, pohajanje od severa proti jugu in potem spet nazaj. Moram si namontirati kak odštevalnik, takoj ko dobim LP. Ker takrat se uradno začne. Planiranje. Ko prvič prehodiš kraje s pomočjo črk in ko jih potem drugič prehodiš zares, jih začutiš, povohaš … doživiš. Na polno.
Vmes bi mogoče moral biti še kak zapis. Na kak dan, ki ni tako sončen kot današnji. Olajšanja sicer ne bi prinesel, vsaj v eni zadevi ne. Ne vem kdaj sploh bo olajšanje. Res, ne vem. Na zunaj se ne vidi, niti nočem da se. To je moja bolečina in nočem se šlepati na njo, kot se kakšni ljudje, ki mi potem delajo sive lase.
In omojbog, sivim čisto zares. Ne drastično, še vedno pa dovolj, da zganjam dramo okrog tega. And it’s only gettin’ worse. Včasih mi je blo smešno to. Te krize okrog let. Ampak ko se potem dvakrat obrneš in kar naenkrat več nisi 30, čeprav se tebi še vedno zdi, da niti toliko nisi … zdaj razumem. Lahko pa rečem kurc gleda, pa je. Ker po svoje je res. Kurc gleda leta in sive lase. Važno, da je fajn. In to je, kljub tistim oblakom iz prejšnjega odstavka.
Usatek's Blog 
Vesela za “pošast” in destinacijo in … HB, ko sem se glih spomnila, da je zdajle enkrat…
jaz očitno prav čutim kdaj izlivaš besede sem 🙂 po dolgem času sem pokukala sem in evo… morala sem napisat, ker me navdušuje ta čut
kolk pa je široka pošast? 🙂 mene namreč to bolj straši kot dolžina (ups it sounds kinky :P)
a maš res sive lase al metaforično pišeš?
nič bat, jaz sem se tud v enem letu grozno postarala, mislim, vidim na obrazu… mislila sem, da je posledica dehidracije ali česarkoli že, pa očitno ne… vse je še tu… riše mojo zgodbo, zgodovino na tak beden način, ki me (priznam!) malo moti, da dobivam videz od lastnega življenja zjebana 😀
ehja, ne moremo biti večno gladki in najstniški, četudi se počutimo 16 😉
Marjana – hvala 🙂 Za oboje.
Barb – ta tvoj čut je prav neverjeten 🙂 U, moram it pogledat za širino. Hahaha, kinky indeed 😀
In ja, res mam sive. Če bi vsaj blo metaforično. Čeprav mi je všeč to o risanju zgodbe. Nekje se mora poznati 🙂
2,30 metra, če gre verjeti guglu
v bistvu sploh ne tok velik 🙂