Bikci, pomaranče in sangria V.

Že pred šesto smo naslednji dan rogovilili okrog po kampu. Na hitro smo se očedili in popokali vse pritikline, da smo ušli jutranji konici mimo Madrida. Čakal nas je Toledo, dobrih 60 km južno. Po poti smo na enem takem lepem polju maka pojedli zajtrk in okrog desetih smo na daleč že videli Toledo, kakih 5 minut kasneje pa že toliko na blizu, da nas je policajka v tekoči angleščini napotila na parkirišče malo nižje, ker je mesto absolutno preozko že za malo večje avtomobile, kaj šele za zelo velike. Parking je zastonj, v mesto vozi bus, ampak po zaslugi dela ekipe, ki je navdušen nad hojo in čisto po gorenjsko šparovn, smo šli peš. Kake pol urce, pa smo se upešno zgubili med vsemi tistimi srednjeveško ozkimi uličicami, ki so si podobne kot jajce jajcu. In ko trije mislijo, da znajo brati zemljevide, pri tem pa kažejo vsak v svojo smer … se zgubimo še malo bolj 😀 Priporočam zemljevidek, pride prav. Ko smo se malo kasneje spet našli, smo šli pogledat katedralo in sosednje stavbe. Lepo, niti ne pretirano nagužvano. Tak italjansko toskanski občutek dobi človek.

Privoščili smo si  marcipan, po katerem je Toledo posebej znan, se nagledali trgovinc z meči, noži, oklepi in podobnimi kovinskimi zadevami in tudi tu imajo mostove z nešteto ključavnicami. In razgled z obzidja je fantastičen. Fleten mestek je. Tudi kava na glavnem trgu ni smela manjkati.

Malo smo še obnovili zaloge v hladilniku (in jih nesli peš v avto, kakih 100 metrov ven iz mesta je pa gromozanski Lidl :D), potem pa šli dalje po poteh Don Kihota in Sancho Panse. Tele mline na veter sem sanjala že od začetka naše poti in niso me razočarali, niti malo. Tak zelo poseben kraj je Consuegra, z mlini posejanimi po hribu in ful lepim razgledom. Ko bom naslednjič spet prišla, si definivno splaniram prenočišče na kribčku. Fantastično mora biti, zjutraj, ko se začne delati dan in zvečer v tisti posebni rumeni svetlobi …

V enem od mlinov je urejena mini štacunca in tako imam zdaj doma na polički čisto svoj mlinček. Po poti dalje proti Valencii, smo jih srečali še nekaj, in na veliko olajšanje šoferja, sem se pri kaki tretji ali četrti vasici nehala dreti mlinčki soooo, ustaviiiiii 😀

Naslednjih nekaj ur smo se vozili ob večinoma kmetijskih področjih. Nekje sredi poti smo se ustavili in skuhali kosilo in se hkrati spet nismo mogli načuditi uporabnosti avtodoma. Še nekaj ur kasneje smo že prihajali v območje Costa del Azahar (obala pomarančnih dreves), ki se res drži svojega imena. Pomarančam ni konca! Večinoma so lepo nasajene v vrste in tudi lepo ograjene. Mikalo me je in mikalo in čisto pred Valencio, ko smo se peljali že proti kampu v Puzolu dobesedno skozi nasade, sem le prišla na svoj račun. In bile so odlične!

V kamp smo prišli čisto v temi in spet prepozno. Na srečo je bil lastnik tudi doma tam, in naju je opazil, ko sva se motovilila okrog recepcije. Parkirali smo v lepo ograjeno parcelo in čez par minut se nam je že pridružil hišni maček, ki se potem ni premaknil od nas, dokler se nismo čez dva dni odpeljali dalje. Še spal je na stolu, ki smo ga pustili zunaj in pri žaru je ves čas potrpežljivo čakal, če bo kaj padlo na tla. Kar fleten nadomestek je bil za domačo mačkico 🙂 Kamp je bil sicer bolj tako-tako, daleč najslabši od vseh, v katerih smo bili, čeprav mu načeloma ni manjkalo nič. Razen dilc na wc školjkah in tudi tuši so bili nekak čudni. Za kak dan ali dva ok, za več, bi se dalo najti kaj precej boljšega. Je imel pa zato daleč najbolj prijaznega lastnika. Uredil nam je prevoz najprej do Puzola, odkoder je vlak v Valencio in potem še številko taksija za zvečer, če bomo prišli po peti, ko bus več ne vozi. Kako sva se s taksistom potem pogovarjala po špansko, je druga zgodba 😀

Advertisements

Bikci, pomaranče in sangria IV

Par dni v Barceloni je minilo kot bi mignil in vsem je bilo kar malo hudo, ko smo morali iti. Besedo ali dve še o kampu. Od mesta je oddaljen dobrih 30 km, sicer je skoraj čisto ob morju, a vtis kvarita cesta in železniška proga, ki sta speljani med obalo in kampom. Do prve urejene plaže je 15 minut hoje, vozi tudi zastonj shuttle. Do železniške postaje je malo dlje, a je tudi na voljo shuttle. Če prideš zaradi mesta, je super alternativa, če prideš zaradi plaže, bi se dalo najti še kaj boljšega. Organiziran je tudi zastonj prevoz do mesta, treba se je prijaviti dan prej. Prostora za avtodome je dovolj, parcele so velike in sanitarije so super. 9/10, Camping Barcelona, Mataro.

Naslednji cilj je bil San Lorenzo el Escorial, kamp, ki je od Madrida oddaljen kakih 50 km, z redno avtobusno povezavo. Od kampa do postaje je še dodatnih 20 minut hoje mimo pašnikov. Med Barcelono in Madridom je kar konkretnih 600 km, avtocestam smo se ves čas izogibali, ker so tudi navadne štiripasovne in večinoma precej boljše od naših. Pokrajina je fascinantna, končno smo srečali tudi bikce, ki jim potem ni bilo konca. In vetrnice. Ne vem ali tam nimajo ekologov, ali pa imajo drugačno mnenje od naših. Večje mesto na poti je edino Zaragoza, ampak ker nikogar ni posebno vleklo tja, smo šli mimo.

Nekje na pol poti smo se ustavili na parkirišču, skuhali kosilo, pomili posodo, malo podremali in potem šibali dalje. Kar ne moreš se načuditi kako zelo praktična so takale vozila. Kasneje skozi Madrid je promet tekoč, avtomobilov je malo in mimogrede smo v El Escorialu. Kamp najdemo z lahkoto. Trgovina v kampu je bila sredi maja bolj slabo založena, a osnovnim potrebam je zadostila. Za vse ostalo je malo naprej v vasi prava trgovina 🙂 Skočili smo pogledat še samostan, ki nam je požrl nekaj živcev. Prvič je bila nedelja in ura je bila 7 zvečer, zato bi si ga lahko ogledali samo od zunaj. Tudi čakanje na ponedeljek ne bi pomagalo, ker takrat ni ogledov. Ko smo se pripeljali do parkinga se nas je polastila lenoba in nobenemu se ni dalo hodit več kot kilometer do samostana, zato smo se kar odpeljali dalje in “bomo že nekje ustavili za tistih deset minut”. Pa so nas zajebali, vse okrog je zakoličkano (verjetno z razlogom), ali zaparkirano, ali pa so boksi tako majhni in ozki, da bi naša zverina konkretno štrlela na cesto, če bi jo sploh uspeli spraviti not. Vse kar smo dobili je bil tale posnetek od daleč.

Za vse ostalo se bomo morali vrniti. Edina slaba stran kamperja je to, da ko se enkrat spraviš v kamp in se “razpakiraš” nimaš več prevoznega sredstva. Ampak ok, z malo prilaganja gre. Naslednji dan smo že navsezgodaj na busu za Madrid. Kraljevsko mesto, za razliko od Barcelone precej bolj podobno evropskim s tistimi starimi zgradbami in svojo zgodovino. Glavna avtobusna postaja Moncloa je pod zemljo. Neverjetno koristna izraba prostora. Vpadnica v mesto je organizirana tako, da zjutraj odprejo dva dodatna pasova, popoldan pa po teh istih pasovih pošibajo avtomobile ven iz mesta. Čista fantazija. Madrid je tudi precej bolj “na kupu” in ga z lahkoto (in z malo pomoči metroja) pogledaš peš.

Dan začnemo s kavo na skoraj praznem Plaça Mayor. Taka jutra so najlepša. Ko še ni gužve in v miru vdihneš mesto. Cene so malo višje kot pri nas, kava je recimo nekje med 2 in 2,5 €. In čisto zraven je tržnica. Železna. Z vsemi možnimi vrstami sadjami, z luštnimi malimi lokalčki in prijetno klimatizirana.

Fascinantni trgi, ogromno zelenja, odličen šoping, prijazni ljudje. Kul prestolnica je. Z metrojem se odpeljemo še na drugo stran mesta pogledat gromozanski Retiro park. Mimo postaje, kjer je bil teroristični napad. Kar malo stisne pri srcu, ko pomisliš, da bi z lahkoto bil ob napačnem času na napačnem mestu. Parc del buen Retiro je res ogromen. Ure in ure bi se lahko sprehajal, ali pa sedel v senci stoletnih dreves. Zraven je čisto nič manj fascinanten Museo del Prado, 11 najbolj obiskan muzej na svetu.

Malo kolebamo glede ogleda stadiona, Santiago Barnabeu je za moški del ekipe zelo privlačen, a ker ženske damo prednost outlet villageu in ker se noče ločiti od nas, gremo na koncu vsi tja. Prav luštna vasica, moram reči 🙂

Zvečer smo ravno zamudili bazen (z ogrevano vodo!), za minutko smo še ujeli trgovino in za spremembo od prejšnjih dni smo tokrat celo lahko uporabili tendo in žar pri belem dnevu.

Bikci, pomaranče in sangria III

Podnaslov bi lako bil tudi pisana Barcelona :). Z vlakom iz Mataroja (od kampa do postaje vozi zastonj shuttle) smo se pripeljali direktno na Plaça de Catalunya, slaba ura vožnje z vlakom, večji del čisto ob obali. Fino. Kupovanje kart na avtomatu je sicer lahko izziv (da o spletni strani niti ne začnem!), a se večinoma vedno najde kak pomoči pripravljen. Angleščina jim še kar gre, veliko bolj kot sosedom. Čeprav me je na trenutke presenetilo, ko so me kaki mlade prodajalke/kelnarce gledale kot bi priletela z marsa, ko sem začela z angleščino. Očitno naš šolski sistem vseeno ni tak v riti. Al pa vsaj na tem področju ne. Kakorkoli že, vroče petkovo jutro je bilo in na Rambli se je že trlo turistov. Malo sem bila razočarana nad prometom na vsaki strani, čisto drugače sem si predstavljala vse skupaj. Malo kasneje nas je Starbucks, pa če je še tak skomercializiran, dvignil na “delovne obrate”. O Barceloni bi najbrž lahko napisala kakih deset blogov, toliko je vsega. Iz Ramble vodijo ulice na vse strani in prav vsaka skriva kako presenečenje. Zdaj tudi razumem ljudi, ki pravijo, da rabiš vsaj en teden časa, da res zaužiješ to mesto.

Da tole res ne preseže meje zapisa normalne dolžine, sem si izbrala svojih 5 njaljubših. Na prvem mestu je definitivno metro. Deluje kot urca, čakaš največ minutko ali dve, vse je logično, jasno, barvno in po zaslugi večdnevnih kart (dvodnevna karta stane samo 11,5 €) tudi ful poceni. Bilo je sicer kar nekaj opozoril glede kradljivcev, ampak če se malo paziš, ni nič bolj nevarno kot pri nas v Ljubljani. In v roku desetih minut si iz enega konca mesta že na drugem. Metro je kul. Res kul.

Naslednja stvar je Gaudi. Vse njegove stvaritve so take, da te pustijo brez besed. Človek je res imel zavidanja vredno domišljijo, da o tem, kako mi je njegov stil pisan na kožo, sploh ne govorim. Če bi si morala zbrat kogarkoli, bi bilo z njim najbrž zelo zanimivo preživeti dan. Tud šalčki se nisem mogla upreti, afkorz. Sopihali smo na Parc Guell, ki je bil mišljen kot soteska za barcelonske aristokrate. Res škoda, da ga ni dokončal, verjamem, da bi se ljudje kar grebli kdo bo živel tam. In Sagrado, še eno nedokončano delo, je videti iz praktično kjerkoli v mestu. Že zunanjost je markantna, ampak ko prideš noter … aaaaaaaahhhhhh … samo strmela sem. Kot da bi se prebudil v kake odpičene sanje. Vredno enournega čakanja na vstopnice, definitivno. Tudi 12,5 € vstopnine. Pametno je priti zgodaj, še najboljše že preden se odpre, sredi dneva je gužva nepopisna. Enako velja za Parc Guell, ki je sicer brez vstopnine, in verjetno tudi zato obupno natlačen.

Številka tri so tržnice. To so taki posebni kraji, ki se jih splača obiskati, ne glede na to v katerem mestu si. Na Rambli je Mercat St. Josep, malo preveč nagužvan za moj okus, malo naprej pa še Mercado Central. Že zunanjost je posebna, cene so neverjetne (ne vem zakaj samo pri nas tako zasolijo cene na tržnici) in ponudba tako raznolika, da skoraj ne veš kam bi gledal. In vedno je zraven še kak mini lokalčič, kjer lahko kaj dobrega poješ in se malo podružiš.

Svoje mesto si zasluži tudi La Barceloneta, mestna plaža. Ni ji videti konca, do nje se najlažje pride peš po Rambli in potem kratka vožnja z busom (ki je tudi vključen v ceno transportne karte). Tu je tudi akvarij, mi smo ga sicer spustili, ker nas je čakal v Valencii. Pri nas je bila še pomlad, ko je bila tu plaža polna ljudi in v morju že kar lepo število kopalcev. Namočila sem tačke, posedeli smo na vročem pesku in se malo posončili, potem pa smo jo s Transbordadorjem mahnili na Montjuic, še ena zadeva, za katero bi rabil vsaj en dan časa in smo ga mi samo malo povohali. Zanimiva izkušnja je bila, še posebej zame, ki že v drugem nadstropju diham na škrge, če sem preblizu ograje :D.

Moški del ekipe (in priznam, tudi ženski ni ostal ravnodušen) se je eno popoldne navduševal nad slavnim Camp Nou. Največji evropski station je impresiven, če imaš srečo in doživiš še praznovanje naslova državnega prvaka, še toliko bolj. In čar samostojnih potovanj, ko imaš časa toliko kot si želiš, postane še večji.

Kot prava pripadnica svojega spola moram omeniti še šoping. Najboljše mesto na svetu. Ful ponudbe, več kot polovico nižje cene kot pri nas in španski temperament, ki se odraža povsod … Čista fantazija! 😀 Pa še kup outletov. Na račun tega, da je bila Barcelona prva na seznamu, sem sicer trošila bistveno manj, kot bi sicer, a so mi vseeno zagrozili, da kljub garage izvedbi avtodoma, nimamo neomejena prostora 😀 V šoping definitivno še pridem sem. In zaplavat v morje tudi. Poskusit cavo. It kak večer ven…. Za vsak slučaj sem se napila tudi iz slavnega vodnjaka, da bo zaziher 😀

Bikci, pomaranče in sangria II

Po kakih 4 urah vožnje, ko smo se ravno peljali mimo Benetk in so bile table za Milano še grozeče daleč, se nam je malo že dozdevalo, da je do Španije res daleč. Planirano je bilo, da bomo prišli nekje do San Rema, tam prespali (v kampu, nekak nisem zaupala takoimenovanim PZA-jem, ki jih izkušeni avtodomarji sicer brez problema in brez panike uporabljajo). Dobili smo avto brez klime (ja, ob najemu je pametno pogledati in ne samo verjeti na besedo, ko ti rečejo, da je klima v kabini) in ker je bilo zmerno do pretežno zelo vroče, smo se kar veliko ustavljali. Posledično smo prišli mimo Verone že kar pozno in pri Genovi je bila že trda tema in precej pozna ura, zato smo sledili tablam za kamp. Hecno, pred par leti, ko sva bila tu, sva zalutala v prav ta isti kamp. Takrat je zgledal zapuščen, zato sva potem izbrala drugega, in čeprav tudi tokrat ni zgledal nič manj zapuščen, smo se kar parkirali (del ekipe je pri tem skoraj doživel infarkt, kljub temu, da je bil šofer čisto skuliran, ko se je motovilil po tistem klancu in ozkiozki cesti). Priklopili smo se na štrom, pojedli pohanega piščanca (haha, ker brez tega pa res ne moreš na pot :D) in zaspali kot ubiti. Malo smo upali, da se bomo odtihotapili dalje brez plačila, a se je teta že navsezgodaj prikazala.

Mesto je še spalo, ko smo drveli (potovalna hitrost, ki še omogoča normalno/sprejemljivo porabo je max 100 km/uro) proti francoski meji. Odločitev, da med potjo skočimo še v Monako, je padla že ob planiranju. Pogledali smo še Menton, ki je bil nenormalno prometno, sicer pa luštno obalno mestece. Kdor je že bil v Monaku ve, da so ulice ozke in da je vse natlačeno na maksimum. Posledično je prava umetnost najti parkirišče za sedemmetrski avtodom. V bistvu za kakršenkoli avtodom. Če bo še kdo šel, Parkings des Ecoles je edini, ki sprejema tudi avtodome. Ampak samo podnevi in baje je rado nagužvano. Od tu je par km vožnje z mestnim avtobusom do centra. Vožnja stane 1 €, da se dobiti tudi karte za več voženj, ki so malo cenejše. Aja, in uradni jezik je francoščina. Čeprav pol vidiš, da tisti njihov a litl bit zadošča vsaj tolko, da te lahko prav napotijo k tistemu kar iščeš.

Spijemo kavo v Cafe du Paris, moški del ekipe se ne more načuditi vsem sortam pregrešno dragega pleha, ženski del pa predvsem sivolasim voznikom in sumljivo mladim spremljevalkam. Potem še malo blodimo po mestu in se z busom zapeljemo do Grimaldijev. Razgled je kljub tribunam za formulo res kičast, postaja pa tudi vse bolj natrpano, zato se odpeljemo še do Jardin Exotique de Monaco. Nujno za vse ljubitelje kaktusov! Vstopnina je 7 EUR, nekaj ceneje je za študente in upokojence.

Še eno kavo in dva prevoza z busom in smo že v avtodomu. Do cilja je še konkretnih 700 km. Peljemo se mimo Azurne obale, po spodnjem robu Provanse, mimo Montpellierja in Perpignana. Na špansko mejo prispemo okrog 7h zvečer, pričakajo nas specialci z brzostrelkami in strogimi pogledi. Preživimo pregled in čez kaki dve uri pridemo do kraja Figueres, kjer se je rodil Salvadore Dali. Sledi res pravi preizkus voznih sposobnosti našega šoferja, ki mu je po celem dnevu vožnje manjkalo samo še vijuganje po grozljivo ozkih ulčicah z grozeče štrlečimi balkoni, ko smo zgrešili parking. Delu ekipe se je spet konkretno dvignil adrenalin, ampak šofer in navigatorka sva skulirano rešila zadevo, kot da bi to počela že celo življenje 😀 Zaradi pozne ure smo lahko samo na zunaj pogledali Dalijev muzej, a je bilo tudi to kar impresivno.

Še dve uri smo imeli in še kar nekaj km, zato smo šli dalje. Po temi in tudi precej v tišini, ko je postalo jasno, da bomo precej na tesno s časom. Kamp, ki smo ga imeli planiranega, se je zaprl ob 11h. Ok, bi pač prespali kje ob cesti v skrajni sili, ampak ko smo točno ob 22:59 zapeljali na parkirišče kampa Barcelona, smo bili vseeno kar zadovoljni. S parkiranjem ni bilo tokrat nobenih komplikacij in čez dobro uro smo že vsi spali. Naslednje tri dni je avtodom ostal doma, mi pa smo z javnim prevozom osvajali Barcelono.

Bikci, pomaranče in sangria I.

O avtodomih sem sanjala odkar so se pojavili na cestah. Tak ciganski način življenja ima svoj čar, in kaj je lepšega kot pot pred tabo, dobra družba in cilj. Tam nekje. Če ga dosežeš danes ali jutri, je vseeno. In kaj je lepšega kot se ustaviti v kaki lepi vasici, kaki lepi plaži, al pa kar tako, ob cesti. Stopiš ven, objameš svet okrog sebe, globoko vdihneš … in čez 5 minut lahko že spiš, si narediš kosilo, al pa samo obsediš in uživaš. Res, je lahko še kaj lepšega?

Svojega si sicer najbrž še kar lep čas ne bom mogla privoščiti, sem pa malo potipala ta svet po zaslugi najemov, ki so zadnje čase že kar dostopni. In bilo mi je všeč! Zelo všeč! Naučila sem se tudi kako lekcijo ob tem. Predvsem to, da je najem le najem. In da dostikrat stvari niso take, kot se zdijo na prvi pogled, ali pa kot ti najemodajalec zagotavlja, da so.  Zato je pametno dobro pregledati avto. Tudi pod pokrov motorja in tudi v vse skrite kotičke in vtičnice. Preveriti ali je dovolj olja in ostalih pomembnih tekočin (recimo olja za servo volan, da ti potem sredi neke x države ne začne tresti volana tako, da ga komaj držiš). Vtakniti nos v vsako prasko, zunaj in znotraj, da je ob vračanju čim manj možnosti za kak zaplet. Tudi foto dokumentiranje čisto nič ne škodi. Večinoma najemodajalci zahtevajo kar visoke varščine in rado se zaplete, ko jo je treba vrniti.

Kaki 2 uri je trajalo, da sva prevzela avtodom, potem še ena ura, da smo ga napokali (nikoli si ne bi mislila koliko robe gre not, res nikoli) in potem smo končno lahko šli. Na zahod.

Naslednjič pa res potopis.

Na začetku leta sem kupila en taki mali rokovniček. Notepad. In se odločila, da bom vanj napisala vse prijetne/pomembne/spomina vredne trenutke, ki se mi bodo dogajali skozi leto.

Zadnjič sem jo spet našla. Beležko. S popisanima dvema listoma. Dvema. Kar streslo me je. V več kot pol leta samo dve majhni strani prijetnih stvari? Okej, res je, kake tri mesece je spoh nisem prijela v roke. Pozabila sem, da sploh obstaja. Vseeno se mi zdi malo, moram se bolj potruditi. Hecni smo, kar se tega tiče. Če bi se odločila zapisovati slabe trenutke in stvari, ki so me prizadele, bi bilo verjetno bolj polno. Kot neke vrste mazohizem al kaj.

Mazohizem so tudi odnosi, ki so totalno neproduktivni. Ko ne veš ali bi še miljontič naredil prvi korak in ponudil roko in tvegal, da ostaneš brez nje. Kot že prejšnjih devetstotisočdevetstodevetdesetkrat. Figurativno, pa vendar nič manj boleče, kot če bi bilo zares. Je res stvar karakterja? Ali pa je to samo tolažba, da se ti ni treba spreminjati? In vsa ta prizadetost. Je fejk? Pametneje bi bilo tole povedati, kot tapkati besede sem, vem. A odgovor poznam in nič novega ne bom izvedela, tudi če dam še kam drugam. Prevečkrat sem nasedla.

In zdaj res ni pravi čas. Ni. Ker pač nisi vedno razpoložen za vse in ker so dnevi, ko si še posebej smotan in občutljiv in vse to sranje čisto nič ne pripomore k boljšemu počutju.

Naslednjič pa res potopis.