Bikci, pomaranče in sangria IX.

Novo jutro je spet prineslo nekaj oblakov in precej sopare. Vstali smo že pred šesto, ob devetih smo imeli organiziran ogled tovarne Boeing v Toulouseu. Na izrecno željo moškega dela ekipe, se razume. Protokol je strog, ture so vodene in treba je priti tja vsaj pol ure prej, da dobiš visitor badge. Ker nismo čisto točno vedeli kako bo s prometom mimo takega mesta kot je Toulouse, smo šli rajši malo prej 😀 In tako smo že malo čez sedmo bivakirali na parkirišču tovarne Boeing. In jedli zajtrk in kuhali kavo. Potem smo se šli čekirat, oddati smo morali vse snemalne naprave, vključno s telefoni. Sicer ne razumem kaj bi jim lahko ukradli, glede na to, da so nas spustili najbližje kakih 100 m do aviona, ampak ok. Francozi pač. Ogled je trajal dobre tri ure, od tega smo se pol ure vozili z avtobusi od ene do druge lokacije. Najprej malo posnetkov s krstnega leta A380, potem “ogled” tovarne. Kup teorije iz razgledne ploščadi, od kod in kako tovorijo sestavne dele, par besed o naročnikih in še malo statistike. Potem spet na bus in do razstavljenega prototipa A320, kjer smo se celo lahko usedli nanj. In potem spet na bus in skoraj 20 minut vožnje do slavnega Concorda. Noter nismo smeli, smo si ga pa lahko od zunaj precej podrobno pogledali. Tojeto. Precej hrupa za nič, ampak to je seveda ženski point of view 🙂 Če bi koga vseeno zamikalo: tukaj je en precej bolj navdušen opis in tukaj se rezervirajo vstopnice. Brez rezervacije ne gre.

Kar se tiče vsebine, se je naše potovanje tu končalo. Čakala nas je samo še dooooolgaaaaa pot domov. Planirano je bilo, da ta dan pridemo nekam mimo azurne obale, ampak kot ponavadi, je bilo vmes še polno nekih postankov, med drugim tudi tak malo daljši, s kosilom na fantastični kilometrski plaži v Agde-ju. In kopanjem in meterskimi valovi. Metala sva se kot otroka, čisti užitek! Kampov ob obali je kot listja in trave in sem se nedvomno še vrneva. Eden tistih krajev, kjer bi najraje kar ostal, ampak če avtodom najemaš, si takega luksuza ne moreš privoščiti. In se napokamo, natankamo precej žejno zverinco (bencin je cenejši izven avtocest, še vedno pa konkretno dražji od andorrskega) in mimogrede smo spet na avtocesti. Nekje pri St. Raphaelu nas začne loviti tema, na karti zgleda kampov na pretek, ampak problem je, da nikjer ne piše, da se zaprejo ob 9h. Halo? Ko končno najdemo enega, ki je še odprt, nas za eno noč ne sprejmejo (?!?). Po še kake pol ure kroženja, najdemo Campsite Holiday Green in po še pol ure pregovarjanja in razglabljanja ali imajo prostor ali ne, se malo pred polnočjo končno lahko parkiramo.

In naslednji dan nas res čaka samo še vožnja po francosko italjanskih avtocestah. In en košček po slovenskih.

Če potegnem črto …

O avtodomu

Izkazal se je kot neverjetno praktična in uporabna reč. Edini minus je dejstvo, da nimaš avta za raziskovanje. Pa podeželje niti ni problem, mesta pa so. Manjka parkirišč pred mesti, kjer bi lahko parkiral avtodom in šel peš ali z javnim prevozom v mesto. Malo se je tudi poznalo, da nismo imeli praktično nobenih izkušenj s tako vrsto potovanja in še najet avtodom in smo včasih mogoče preveč komplicirali okrog prenočišč in kampov, medtem ko so se vsi ostali izkušeni potovalci parkirali kjer se jim je zdelo 😀 Ampak ko se malo navadiš, je to več kot super način vandranja okrog in če bi bila situacija malo drugačna (predvsem finančna bi morala biti kar precej drugačna:D), ne bi več razmišljala o kakem drugem načinu preživljanja prostega časa.

O poti

Že pri načrtovanju smo jo (hvala Tripadvisorju) skrajšali za več kot polovico. Ne vem kako agencijam uspe v istem času narediti še dodatnih 3.000 km. Edina stvar, ki bi jo spremenila, je trajanje. Kar naprej je zmanjkovalo časa, in ko bom naslednjič planirala novo pot, moram paziti na to. Manj je v takih primerih definitivno več. Kake tri tedne časa bi bilo idealno za takole pot. Potem bi res lahko v miru užil vse destinacije. Sicer pa Španiji sigurno še nisem rekla zadnje besede. Preveč je še ostalo in preveč pisana in barvita in topla je bila, da bi bilo to vse. Se vidimo!

O stroških

Največji je seveda avtodom. In takoj za njim bencin. Precej požrešna zadeva je tole, in ob res varčni vožnji nam ga je uspelo kontrolirati na porabi 12l/100 km. Bencin je najdražji v Franciji in daleč najcenejši v Andorri. Stroški prenočevanja so različni, večinoma se gibljejo med 30 in 50 evri za nočitev v kampih (avtodom+5 oseb). Turistična središča so draga, najdražji “drink” je bil 53 € (na Rambli), je pa res da smo zraven pojedli še 2 mini pici.  Vstopnin ali ni, ali pa so zasoljene na polno. Skupni stroški, preračunani na osebo, znesejo dobrih 750 €. All inclusive 😀

Advertisements

Bikci, pomaranče in sangria VIII.

Naslednje jutro je bilo tako lepo, da se nobenemu ni kaj ekstra mudilo zapustiti kampa čisto ob plaži. Ampak čas nas je preganjal in treba je bilo naprej. Toulouse nas je že čakal. Zajtrkovali smo spet na takem neverjetnem mestu, da kar ne veš kam bi gledal. Na vrhu hriba, polnega makovih polj, in posejanega z luštnimi malimi hiškami. Čista fantazija. Sploh je bil del poti med L’Ampollo in mimo Tarragone proti Andorri ena sama pravljica. Če bi si iskala idealno prebivališče, bi bili tile kraji zelo blizu vrha.

V Andorro smo prispeli po parih urah vožnje. Nekje okrog kosila. Vmes sem se podučila, da so med 14 in 16 večinoma vse trgovine zaprte. Siesta. Kmalu za mejo je glavno mesto, Andorra La Vella. Natlačeno, da komaj verjameš kam in kje vse je možno zazidati hiše. Znana je kot davčna oaza in šoping je res precej ugodnejši kot doma. Ampak preden začnemo zapravljati, je treba parkirati. Tu se je pa zataknilo, konkretno. Vsa, ampak res vsa parkirišča imajo višinske ovire, tako da tudi, če bi hoteli ignorirati table s prečrtanimi kamperji, fizično ne bi prišli nikamor. Več kot eno uro smo krožili po ozkih ovinkastih natlačenih ulicah, pa nič. In ko smo že skoraj obupali, smo le našli enega, ki je sicer imel tablo, ne pa rampe. In še en avtodom je bil not. Cena parkiranja je sicer ista kot recimo v lj. Parking je bil ravno nasproti postaje in ravno je pripeljal lokalc in smo skočili gor. Potem se je blo treba še zmeniti kje moramo dol nazaj grede. Je šlo še kar hitro, čeprav so kao katalonci in govorijo svoj jezik, se znajo sporazumevat tud v angleščini. Vožnja stane 1 € v eno smer. Nekaj me je šofer še spraševal, če hočemo nevemkak ticket, ampak smo vzeli kar one way.

Trgovin je res ogromno, cene so ful ugodne. Priporočam zelo 🙂 In luštn mestek, pol ko enkrat parkiraš. Računala sem še na kak Kipling, ampak tu so me pa malo razočarali. Je pa na svoj račun vsekakor prišel moški del ekipe, ko smo ravno sredi nakupovalnega središča videli ful varnostikov in dolgo vrsto čakajočih. Firbec je zmagal in  izkazalo se je, da gostijo čisto pravi fuzbalski pokal. Tisti iz svetovnega prvenstva. Originalen. In so se postavili v vrsto, jaz sem pa medtem še malo počekirala ponudbo okrog. Kake pol ure kasneje je moški del ekipe le dočakal “moment of glory” in lahko sem slikala vsakega posebej ob pokalu 😀 Enega po enega seveda. Še malo hrane smo rabili in že smo bili nazaj na lokalcu in potem smo se hitro spokali stran. Še tank smo napolnili (to se šele splača, smo že razmišljali o nakupu par kantic za rezervo. Več kot pol cenejši od francoskega bencina) in se odpeljali dalje. Andorra je sicer tudi smučarski raj in hotelov je neskončno veliko. In smučišč. Vozimo se proti Franciji, se odločimo, da ne bomo šli skozi tunel, ampak raje čez prelaz in na 2408 metrih smo na vrhu. Malo se gremo kepat, naredimo kosilo in potem spet dalje.

Ko se spustimo v dolino, smo že v Franciji. In ahhhhh, spet taka čarobna pokrajina, da komaj uspemo slediti vsemu. Izberem Camping du Lac de la Thésauque, ob jezeru, sonce že skoraj zahaja, ko se pripeljemo do tja. Preden se s Francozi zmeniš kaj uporabnega, traja celo večnost. Ker oni pa ne znajo angleščine, ne italjanščine, ne nemščine. Nič. In smo se šli na roke. Je trajalo, ampak je uspelo. Parkiramo, se razpakiramo in prižgemo žar. Zvečer se gremo še malo sprehodit okrog, lepo je. In srne imajo, take ki se pustijo pobožat. Super za duše živaliljubcev med nami. Kar hitro smo popadali v postelje, cel dan vožnje človeka kar precej utrudi.

Bikci, pomaranče in sangria VII.

Zjutraj je prav nemarno deževalo. Ravno toliko je nehalo, da smo nekak uspeli spakirati vse kar je bilo treba, potem pa se je še med pomarančnimi nasadi spet ulilo. V načrtu smo imeli ogled mesteca Sagunto, fleten mali gradić ima, odkoder je lep razgled na obalo in okolico. V lepem vremenu. Ko se je še pot do tja izkazala za ultra strmo in totalno neprimerno za avtodom, je bilo hitro jasno, da s te moke ne bo kruha. In smo odplavali dalje, proti spominom na lansko Islandijo. Tudi tu imajo namreč topli naravni izvir, ki naj bi zagotavljal prijetnih 25 stopinj čez celo leto.

 

Fuente de los Banos je kakih 30 km oddaljen od Valencie proti notranjosti. Nekje na pol poti je nehalo deževati, dokler smo se po precej ovinkasti in na trenutke ozki cesti pripeljali do izvira pa je padla odločitev, da se nujno moramo skopati. In smo se lepo na parkirišču preoblekli v kopalke in se po stopnicah spustili do vode. Nogam se ni zdelo ravno 25 stopinj, a s pravo mero gorenjske trme je šlo z lahkoto naprej. Neki italjanski turisti so nas sicer precej postrani gledali, pa se nismo dali motiti. Prav prijetno smo se osvežili in ko smo počasi lezli iz vode, so tisti Italjani (endvatri preoblečeni v kopalke) počasi lezli vanjo 😀 in spraševali, če je caldo. Ob “plaži” je še en tak bolj socialističen kafič, s še bolj socialističnim lastnikom. Ampak kava je pa zelo solidna! Malo smo se še popasli okoli, potem pa šli nazaj do avtodoma in dalje proti Castellon de la Plana, kjer smo čez dobro uro in pol in še dve plohi spet namakali tačke, tokrat v morje.

Peščeni plaži ni bilo videti konca, a so nam veter in gromozanski valovi pokvarili načrte s kopanjem. Smo pa parkirali res čisto ob obali in imeli kosilo z najlepšim razgledom od vseh. In avtodomarstvo je dobilo še kako dodatno plus točko. In medtem ko je naš šofer spal spanje pravičnega, sem jaz izkoristila še malo masaže (hoja po mivki je res super masaža za tačke) in se nadihala soli v zraku. Pot smo kasneje nadaljevali ob kilometrih in kilometrih takih istih plaž. Poleti, ali pa na kak lep sončen dan, mora biti čista fantazija. In končno smo prišli tudi do prodajalcev pomaranč. Ves ta pomarančni vonj v zraku in sadežev kot listja in trave, samo pojest ne moreš nobenega. Ni bilo treba posebej spraševati ali se ustavimo 😀 In smo se. In smo nakupili pomaranč, da se ti zmeša. Ampak res, 80 centov za kilo ni noben dnar. In to so prave pomaranče, ne tisti umetni plastični nadomestki, ki jih prodajajo pri nas.

Malo kasneje že zapustimo Comunidad Valenciano in smo spet v Catalunyi. Vozimo proti delti reke Ebro med riževimi polji in pogledi na vse strani so res fantastični. Malo drugače je vseeno kot pri nas, ko prideš iz enega konca države do drugega v dveh urah. V takih večjih državah dobijo razdalje čisto drugi pomen in nekaj, kar izgleda relativno blizu, pomeni par ur vožnje. Po delti Ebroja tudi zaradi obupno porazno grozljivo luknjaste ceste. Tja grede ne vemo, da je je več kot 20 km, drugače bi se najbrž obrnili in ne videli izliva največje in najpomembnejše španske reke. Cesta se enkrat le konča in gremo še malo peš do razglednega stolpiča, odkoder je res lep pogled na reko in morje. Baje je to raj za ornitologe in baje tu živijo tudi cele jate pinki flaminkotov, ampak najbrž si nismo vzeli dovolj časa, da bi jih našli. Smo pa našli ful ribičev in ulov najbrž ni bil ravno slab, glede na to, da smo kar nekajkrat videli precej velike komade rib kako so skakali iz vode. Ob izlivu je sicer tudi kamp, ampak nam ni bil najbolj všeč, zato smo se peljali (ja, po isti razdrapani živce parajoči cesti) še malo naprej do kraja L’Ampolla. Kampič je čisto ob plaži, lep, urejen, čist, pisan. In nenormalno poceni. Približno pol cenejši od vseh ostalih v katerih smo bivali. Lastnike sem sicer zmotila ravno med večerjo, a ni bilo nobenega problema. Just pick any place you like, je rekla teta, po naglasu sodeč Irka. Spraznili smo wc, dolili vodo in prižgali žar. Nekaj so sicer brenčali komarji, pa se nismo dali motiti.

Bikci, pomaranče in sangria VI.

Valencia naslednje jutro najprej postreže z rahlim incidentkom, ki ga ob kavi in z malo moje flegmatičnosti uspešno rešimo. Pristanemo na s pomarančami okrašeni glavni železniški postaji. Res je lepa, človek bi jo kar gledal. Vozni redi so sicer malo zmedeni, ampak se da najti na katerem tiru vozi kateri vlak. Čisto poleg postaje so pametno postavili areno za bikoborbe, ki smo jo videli samo na zunaj. Ob devetih se je v mestu že kar trlo ljudi. V Cafe&Tee smo spili kavo, skočila sem v turistične informacije po zemljevid mesta in smo šli. Najprej malo na pamet, a smo se kmalu organizirali.

Tri stvari, ki sem jih najbolj zapomnila: pomaranče, keramike za izvoz in neverjeten kontrast med starim in novim delom mesta. Keramike res ne manjka in cene so neverjetno ugodne. Lončene posode za peko v pečici, ki jih pri nas prodajajo tudi po 40-50 evrov, so tu na voljo že za deset. Pravi raj!

Mesto je sicer relativno majhno in se ga da pogledati peš, imajo pa (itak) tudi zelo dobro organizirane buse in metroje. Mi smo mimo katedrale prišli do tržnice, ki je bila spet nekaj čisto posebnega. Nakupili smo pomelov in pomaranč, da smo komaj nesli. Prisežem, najboljše pomaranče kar sem jih kadarkoli jedla! Čista fantazija. Da o cenah niti ne začnem.

Čisto poleg tržnice je La Lonja, nekdanja borza svile. Še ena fascinantna stavba, še ena brez vstopnine.

Valencia je tudi domovina paelle, tradicionalne španske jedi iz riža. Posledično na vsakem vogalu prodajajo ponve za paello in seveda tudi ni šlo, da je ne bi poskusili. Pork or fish?, me je vprašala kelnarca, čeprav je taprava paella sestavljena iz obeh. Zame fish, definitivno. In bila je odlična! Tako odlična, da sem, takoj ko smo prišli domov, morala poskusit ali se da tako dobro narediti tudi doma. In se da 🙂 Z busom smo se potem odpeljali v modernejši del mesta, v Cuidad de las artes y las ciencias (mesto znanstvenikov in umetnikov). Kot bi prišel na drug planet! Temu primerna je tudi ponudba, od muzeja znanosti do največjega evropskega akvarija. Sicer je že zunanjost sama po sebi dovolj impresivna, za podrobnejše oglede pa je definitivno kaj početi vsaj en dan. Vstopnine za ogled zunanjosti ni, sicer pa ima vsak muzej svojo.

Mi smo izbrali L’oceanografic. Akvarij je (kot vse tukaj) divji že na prvi pogled, malo preseneti konkretnih 25 € vstopnine, a na koncu ugotovimo, da se brez dvoma splača. Par ur smo blodili med ribami, želvami, morskimi psi, kiti … Živali je res ogromno, akvariji so gromozanski in kot vsak konkreten akvarij ima tudi ta podvodni tunel, kjer morski psi in še cele horde ostalih ribic mirno plavajo nad našimi glavami. Malo nadležni so edino otroci, ki se derejo in vriskajo in se prerivajo, ampak kaj čmo, take nevzgojene starše najdeš povsod.

Za zaključek si pogledamo še predstavo delfinov in čisto malo sem fouš tistim izbrancem, ki jih lahko iz rok nafutrajo in še malo bolj tistim, ki so vsak dan z njimi. Kar visoko na lestvici dream jobov bi bilo tole.

In ker je čisto blizu še El Corte Ingles (nekaj podobnega kot Nama pri nas), skočimo še tja. Del ekipe se sicer temu raje odpove v korist parka, gre pa zato drugi del toliko z večjim veseljem tja. Ker iz Španije pa res ne moreš priti brez vsaj enega Desiguala. Za prave entuziaste, vsaj pol dneva gre z lahkoto mimo, sploh ne veš kdaj 🙂 Kasneje se z busom vrnemo nazaj v mesto (dalo bi se tudi peš, kake pol ure hoje) in skočimo na vlak v Puzol. Od tu nas taksi Thomas (my friend, je rekel lastnik kampa) za 7 € na vožnjo (nas je bilo preveč za samo eno) odpelje v cca 15 km oddaljeni kamp. Med pomarančami spet. Malo kolebamo ali naj ostanemo še en dan in si privoščimo kopanje, a na koncu (tudi po zaslugi najbolj kislega vremena na celi poti) vseeno pade odločitev, da gremo naslednje jutro dalje.