31 december 2011

Nisem ravno zelo pridna pri pisanju, glede na to, da je bil prejšnji zapis prvega decembra, in da smo danes že zadnjega. Vmes je nastalo kar precej osnutkov, ki pa dlje od moje glave niso prišli. Nič zato.

Je pa (presenetljivo) hodil dedek mraz in mi prinesel novo igračko. Zadovoljna sem do strehe in čez 🙂 Malo sem gledala vse te gadgete, ki so se znašli pri nama in čas njihovih nakupov. Vedno december ali januar. Vedno, brez izjeme 😀 Torej bo res nekaj na teh pravljičnih možeh.

Nekaj me grabi, da bi morala malo pogledat za nazaj, kako je bilo. V splošnem gledano, kar fajn. Brez kakih presežkov sicer, ampak jih tudi v minus ni bilo, tako da se nimam kaj pritoževati. Nenormalno kuharska sem postala, to bi že skoraj morala šteti med presežke. In v enih stvareh oz. željah sem res dozorela in vem, da je to to. Tisti občutek, ko te niti najbolj anojing stvar ne zmoti več. Spet se je izkazalo,da je res. Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj.

Želja za dvanajstko je dovolj, a bom z mirnim morjem povsem zadovoljna. Na vsake tolko morda kak užitkarski valek, kot so bili tisti na francoski obali maja, ko kar nisi vedel, kam bi se še vrgel. Ali pa tisti nočni na Lošinju, ko sva zganjala romantiko, pa nama kar niso pustili 🙂

Pisano naj bo, tega si bom najbrž vedno želela. In zapomniti si moram, da je vse v nas samih. Tudi če življenje meče kamne, je v nas, da smo sposobni stopiti čez. Pri malo bolj štorastih, kamor se, glede na število nesrečic skoraj moram šteti, je pač kak spotikec več. Ampak človek potem pridobi na ravnotežju, kar pa tudi ni slabo.

Nič, tojeto za letos. Še slabih 12 ur ga je ostalo in v tem času bom še malo kuharska. Na novo odkritih talentov ne gre zanemarjati.

Advertisements

December je!

Lep, pisan, svetlikajoč december. Končno. Ker december je takrat, ko sivino razbijajo lučke in diši po kuhanem vinčku in cimetu in ko je v zraku neka prijaznost in so ljudje veseli in dobre volje. In drug drugemu želimo samo dobro in mogoče celo za hip izgine hinavščina in kar je še takih stvari. Ali pa samo v navalu razpoloženja pozabimo nanjo. Kakorkoli že, zlagano ali resnično, december je fajn.

Tudi zato, ker so takrat na vrsti dobri možje (na emancipacijo se tu kar pozabi in noben(a)  nima nič proti :D). Prvi mož ima uradno še nekaj dni časa, ampak je očitno predčasno hodil okoli. Predvsem okoli trgovcev, ki so svojo ponudbo malo okrasili s procentom ali dvema. Ali tridesetimi 😀 Na ta račun sem prišla do novih čevljev in tako mam zdaj spet po dolgem času na tačkah muhce. Pozabila sem že kako fajn so. In ko sem že pri dobrih možeh – novega najboljšega prijatelja imam. Na železniški postaji, vsakič kadar grem popoldan na vlak se srečava. Malo ga pobožam, povem kam bi rada, dam mu dnar, on pa meni karto. As simple as that. Nikoli ni namrgoden, za razliko od večine tet (ne vem zakaj so pa tu lahko izključno ženske) za šalterjem. Nikoli me grdo ne gleda in ne bevska nazaj in nikoli mi ne vrže drobiža mimo nastavljene roke, kot to delajo namrgodene gospe. Sicer ne razumem zakaj se ga vsi tako bojijo in izogibajo, ampak mi je všeč tako. Še posebej kak petek popoldan, ko se pred šalterji okenci vijejo dolge kače živčnih ljudi, jaz pa elegantno kupim karto v manj kot minuti.

In ko sem že pri avtomatih, v čem je fora odzivnikov? Ni firme, ki bi jo še lahko poklical in bi se ti oglasil človek. Pravi živi človek. Povsod sami odzivniki in kaka kvazi zenovska muzika zadaj. Poklicali ste podjetje tointo. Če želite kaj kupiti pritisnite ena. Če želite kaj prodati, pritisnite dve. Če želite informacije, pritisnite tri. In tako v nedogled. Tisto, kar bi rad, je seveda čisto na koncu možnih izbir. Pogovor s svetovalcem recimo. In ko ga končno dočakaš in lahko pritisneš tisto številko, dobiš – nov odzivnik.  In spet kakih deset možnosti. Pa odtipkaš še to. Ekranček na telefonu se počasi polni, odzivnik te pa še kar pošilja k svojim prijateljem. Kot da ne bi mel kaj drugega početi kot poslušati možnosti izbire, ki jih imaš in vmes poslušati kvazi zenovsko muziko. Pogrešam vratarje/portirje s tistimi globokimi glasovi, ki si jim povedal koga želiš in so rekli samo trenutek, vmes je nekaj zapiskalo in voila.

Malo me je zaneslo 🙂 Pri decembru sem bila. Del tega so tudi božični sejmi (ljubljanskemu zamerim, da se je preselil tja dol!) in obisk kake lepo okrašene prestolnice. Ne bo jih še zmanjkalo. Če bo še vreme podobno lanskemu, si česa boljšega že skoraj ne morem želeti.