Otvoritev

Dvanajstke. Moram biti malo bolj pridna in ne dovoliti, da se tak nesramno nabira prah tu gor.

Drugače je bil mišljen  totalno produktiven dan, in če bi me kdo včeraj vprašal kaj bom počela, bi izstrelila kot iz topa. Malo se je zalomilo, ampak če potegnem črto sem še kar zadovoljna. Mogoče pa le uspe cel projekt, si mislim, medtem ko pijem že tretjo kavo in upam, da bo kaj koristi od nje.

***

Vmes fantaziram še o prijetnejšnjem projektu. Prve rezervacije so že (wiiiiiiiiiiiiiii), še malo raziskovanja me čaka in potem greva. Samo midva tokrat. Končno enkrat na toplo, medtem ko bo tu še bolj zimsko. In preskočila bom tisti najbolj smotan del, ko čakaš pomlad, pa je za vraga ni od nikoder. In v tem kontekstu se čas nenormalno vleče. V kakem drugem kontekstu pa drvi kot bi se mu zmešalo.

Rahlo stresno je blo zadnje dni, polno neke napetosti je v zraku. Na hitro okrivim luno in PMS, čeprav mi je potihem povsem jasno, da nimata nič s tem. Samo lažje je, če se maš na kaj zgovarjati.

***

Slabo mi gre tale otvoritev, glede na to, da že tri dni pacam zapis. Poleg tega je navdih izpuhtel neznanokam in ga zdaj mrzlično iščem. Mogoče bi morala početi kaj drugega in bi se potem sam vrhnil. Ali pa bi morala preprosto zapreti to stran, vse distrakcije pospravit v najbolj temen možen kotiček in bi potem prišel navdih nazaj.

In spet razmišljam o ljudeh v mojem življenju. In o tem kdaj prestopijo mejo in predvsem kdaj jaz zaznam, da so jo prestopili. Z nečim vlečem take ljudi nase, pa nikakor ne ugotovim kaj to je.  Kot da bi mi na čelu pisalo. Ali pa kot da bi imela neko lepilo na sebi, ki drži hujše kot neostik ali sekundno lepilo.  Enkrat je lahko naključje. Tretjič več ne more biti. Kdo ve, mogoče so pa to res vse lekcije. Samo naučiti se moram prepoznati njihovo vrednost.

Advertisements