Skok v poletje II.

Naslednje jutro sva se odjavila iz hostla, odpešačila do lokalne avtobusne postaje in se zapeljala na Melaka Sentral, odkoder vozijo avtobusi v Kuala Lumpur.  Po parih minutah vožnje smo zavili na bencinsko črpalko, šofer je najprej šel odtočit, potem pri prižganem avtobusu natočil gorivo in potem še malo pokramljal s prodajalcem. Šele ko so se začeli domačini pritoževati je prigodrnjal nazaj. Postaja Melaka Sentral je precej kaotična, še posebej, če si prvič tam. Karte lahko kupiš na večih okencih različnih prevoznikov. Po par neuspešnih poskusih sva jih končno uspela kupiti in po pol ure čakanja, sva celo dočakala bus. Spet ful udoben, pri odhodu smo zamujali samo 20 minut. 2 uri vožnje mimo neskončnih nasadov palm sta minili mimogrede in že smo prispeli v Kuala Lumpur, miljonsko prestolnico Malezije.

Iz postaje Pudu Sentral sva tudi malo po sreči takoj našla hostel Matahari Lodge (tri nočitve za dve osebi 53 EUR), kjer sva imela rezervirano sobo. Predvidoma z oknom, ampak so nekaj zakvačkali, tako da sva preizkusila tudi spanje v sobi brez oken. Precej klavstrofobičen občutek, še posebej, ko si ugasnil luč. Lokacija hostla je super, na robu Chinatowna in korak od Central Marketa. Tudi postaja podzemne je praktično čez cesto. Malo sva se razpakirala, potem pa šla najprej na kosilo kar v Chinatown, kjer sva se (spet za drobiž) fajn najedla, potem pa sva s podzemno šla v center. Metro je sicer čist, zelo klimatiziran in točen, plačaš toliko kot se pelješ. Mestno jedro je čisto nekaj drugega. Moderno, čisto, lepo. Vse poti vodijo k Petronas Twin Towers, nekoč najvišjo stavbo na svetu, in tudi naju je odneslo tja. Ko prvič stopiš ob vznožje te gromozanske jeklene konstrukcije, se ti kar malo zvrti v glavi. Tudi drugič in tretjič ni nič drugače. Kar nekaj časa sva preživela tam okrog, tudi v parku za dvojčkoma, kamor sva si šla namakat tačke.

Z vlakom sva se odpeljala še do Batu Caves, apnenčastih jam, ki sicer niso kaka posebej atrakcija, če si že bil v jami tipa postojnska, so pa toliko bolj zanimive opice, ki jih tam res ne manjka. Do vhoda v jame vodi 270 precej strmih stopnic, vlage je v zraku toliko, da si moker že, če si popolnoma pri miru. Ko prideš na vrh stopnic, je približno tako, kot bi prišel iz savne.

Precej časa sva preživela tudi v Chinatownu. Definitivno najboljša hrana, najbolj smrdljiv durian, največje število prodajalcev cdjev z muziko in filmi, najbolj neverjeten wet market kar sva jih kdaj doživela in še bi lahko pisala.

3 dni je bilo dovolj, da sva videla vse, kar sva planirala. Že prvi dan so naju mulci na motorju skoraj spravili ob kar lep del premoženja, ki sva ga imela s sabo, a jim na srečo ni uspelo. Take kraje postajajo vedno bolj popularne in tudi na forumih je že kar precej opozoril. Previdnost ne bo odveč, hoja ob levem robu pločnika pa tudi ne.  

Posebno doživetje so bili food courti, ki sva jih (vsaj v tako velikem številu in obsegu) srečala prvič. Škoda, da se pri nas ne spomnijo česa takega, super način prehranjevanja je to. Poskusila sva vse živo, včasih na podlagi slikce, včasih glede na krožnike na sosednjih mizah, velikokrat pa kar na pamet. In vsakič je bilo odlično. Včasih sicer peklensko pekoče, tudi če si rekel not spicy.

Hostel je bil super, v ceno paše tudi zajtrk (toast, kikirikijevo maslo in fino jagodno marmelado, pa kavo+čaj), na voljo je wifi in računalnik povezan na internet. Osebje je ful prijazno in če bi še kdaj šla, bi sigurno šla v Matahari Lodge. Zadnji večer sva prek neta kupila karte za avtobus v Cameron Highlands (70 EUR za dve, 4 ure vožnje). Naslednje jutro sva se tako izognila vsem agentom, ki ti že na vhodu na postajo težijo where are you going?

Advertisements

Skok v poletje I.

Preden vsi vtisi zbledijo, moram napisati potopis. Moram, ker je fajn priti potem nazaj in se spomniti vsega. Vročega asfalta, tropskega naliva, potenja, belega peska … Dolgo se mi je tale destinacija ponujala. Že lani sem raziskovala in kombinirala, letos pa se je vse lepo pokrilo in decembra mi je dobri mož (v resnici ni imel nič s tem, se pa fajn sliši) prinesel letalske karte. Iz Milana do Singapurja za neverjetnih 440 evričev.

Prvo čisto pravo backpackerstvo. In prvič v Azijo. Malo me je skrbelo kako bo šlo, a sem spotoma ugotavljala, da so bile vse skrbi čisto odveč. Vse je šlo super in oba sva se okužila s tem načinom potovanja. Po poti je polno pralnic, kjer si za drobiž lahko opereš (ali daš oprati) perilo in kmalu je bilo jasno, da bi čisto dobro funkcionirala tudi s pol manj prtljage (=cunj) – al pa še več, kot me je ena bolj izkušena backpackerka podučila oni dan.

Kar zadovoljna sem bila, da sva se odločila za povezan let in ne za direktnega. Do Singapurja je konkretnih 12 ur vožnje. Prvih 6 do Dubaja (letela sva z Emirates), malo pavze in šnofanja po letališču, potem pa še slabih 7 do Singapurja. Ko prideš prvič v neko miljonsko mesto, si precej zgubljen. V vodičih in na netu se je vse zdelo tako lahko. Odločila sva se, da namesto javnega prevoza uporabiva kar letališki shuttle, ki naju je za 18 dolarjev pripeljal direktno pred hotel (Hotel 81 Bencoolen, nočitev za 2 osebi 80 EUR). Ni poceni, je pa (ob desetih zvečer, po celem dnevu potovanja) udobno in predvsem brezskrbno.

S spanjem nisva imela kljub časovni razliki čisto nobenega problema. Utrujenost je naredila svoje. Zjutraj sva že pred sedmo zapustila hotel (ki ni bil bogvekaj, imel pa je okno in tv s tremi programi – brez slednjega bi res težko shajala :D). Odpešačila sva do hotela Continental, tam v food courtu pojedla zajtrk (napol surova jajca in toast s kikirikijevim maslom) in se vkrcala na bus za Melako. 4 ure vožnje, z vmesnim postankom prvič na meji z Malezijo (malo sva že pozabila kako je, če moraš čez mejo) in drugič v eni turistični pasti, kjer smo lahko pojedli kosilo. Bus naju je odložil pred hotelom Casa del Rio, od tam pa sva odpešačila v Chinatown, kjer sva imela hostel (Oriental Riverside Residence, 13 EUR za dve osebi). Popoldan sva raziskovala mesto in se čudila cenam. Najbolj hrani, ki je vsaj za 75% cenejša kot doma. Za slavne chicken rice balls (nujno probat!) in še eno porcijo piščanca in riža in zelenjave sva odštela 3,5 evra. Neverjetno. Pohajala sva po mestu, se šla peljat z ladjico po reki, popoldan še malo pogledat šopinge, ki jih res ne manjka, zvečer pa spet na Jonker street, kjer je bil nočni market. Vsak vikend se odvija, ulico zaprejo za promet in že tako velikemu številu štantkov se pridruži še kup novih. Na vsakem koraku je hrana, in proti koncu si že tako sit, da na srečo ne moreš več poskusiti naslednje jedi.

Pozno zvečer sva še malo posedela ob reki (zadnja stran hostla ima izhod na reko), splanirala naslednji dan in mimogrede zaspala. S prižgano klimo, saj bi se v nasprotnem primeru najbrž skuhala.