Skok v poletje V.

Za konec potovanja naju je čakalo še nekaj dni v Singapurju. Kaj reči o tej državici? Prvi vtis sem dobila že, ko sem doma brskala za prenočišči. Drago kot žafran. Če sva v Maleziji spala za 5-10 EUR na noč, se je v Singapurju cena dvignila na 30 EUR (kar je v primerjavi z evropskimi mesti še vedno pol ceneje). To so cene za nočitve v hostlih, hoteli so še nekajkrat dražji. Na koncu sva pristala v Mitraa Inn hostlu v Little Indii, feedback je bil dober, rezervirala sem vnaprej. V Singapur sva priletela z Air Asio iz Kota Bharu-ja, preko Kuala Lumpurja. Za karto (kupljeno vnaprej) sva plačala 60 EUR. Za primerjavo, vožnja z avtobusom bi stala več kot pol manj, bi pa trajala dobrih 12 ur. Z avionom sva prišla v 4 urah (vštet postanek na kaotično nagužvanem nizkocenovnem letališču v KL)

Ko sva se razpakirala, sva šla najprej nekaj pojest, potem pa malo pogledat mesto/državo. Že ko stopiš na metro stopiš v čisto drugi svet, vse je čisto, nobenih smeti, na metrojih je prepovedano jesti, piti, žvečiti … je pa dovoljeno buljiti v telefone in tega se domačini striktno držijo. V vseh dneh nisva videla deset potnikov, ki niso imeli mobilnika. Center mesta je fantastičen, zvečer je vse osvetljeno, iz najnovejšega arhitekturnega čudeža (=Marina Bay Sands hotel) vsak večer predvajajo laser šov, nebotičnikov ne manjka …

En dan sva preživela v zoo-ju. Vredno ogleda, kljub zasoljeni vstopnini (60 EUR za oba). Ta zoo velja za najbolj živalim prijaznega, orangutani recimo se prosto sprehajajo okrog, niti pri tigrih ni kletk. Samo dovolj široki jarki z vodo in električni pastir. Med različnimi deli zoo-ja vozi vlakec, da si malo odpočiješ utrujene noge. Vmes naju napade orjaški metulj, ki mu je očitno zelo všeč moja torba, saj ga nikakor ne spravim dol. Poseben pogled ponuja tudi neka precej velika eksotična vrsta netopirjev, ki visijo na glavo in razkazujejo svoje moško premoženje. Dan mine kot bi mignil. Cene hrane so zasoljene na polno, tudi pri spominkih ni nič boljše.  Pot do tja je malo komplicirana, kombinirati je treba metro in avtobus, ki pa pripelje direktno pred vrata.

Javni prevoz je res pošlihtan kot je treba. Zamud ni, metroji vozijo na par minut, največ sva čakala 10 minut, pa še to samo enkrat. Čista uživancija.

Še en dan sva posvetila pohajanju po mestu, šla sva pogledat biznis district še podnevi, kosilo sva pojedla v Little Indii, edino za Chinatown nama je zmanjkalo časa. Ampak glede na to, da sva v Kuala Lumpurju spala in jedla v Chinatownu, ga niti nisva prav grozno pogrešala.

Zadnji dan je bil namenjen šopingu. Ne moreš se načuditi koliko trgovin je, res. Preprosto ne moreš. Od slavnega (in noro dragega) Orchard Roada, do Mustafa centra v Little Indii, kjer je vse vsaj za pol ceneje kot pri nas. Veliko samokontrole je treba, rukzaka sta bila že tako na meji svojih zmogljivosti. Velik del trgovin je pod zemljo, celo  povezave med eno in drugo metro postajo so pravi labirinti trgovin.

Namesto zaključka …

O backpackingu: fantastičen način potovanja, na trenutke rahlo naporen, a je vredno. Ves čas sva uporabljala javni prevoz, kar je bilo čisto nekaj novega. Prejšnja leta sva vedno najela avto. Tudi tu bi ga lahko, verjetno bi bilo lažje, ampak cenovno ne bi prišla niti približno tako dobro skoz.

O Aziji: tudi to je bil prvič. Prijetno presenečena, še posebej nad res nizkimi cenami v primerjavi z domačimi. V Maleziji je vse za vsaj 70% ceneje. Z evropsko plačo bi bila tam prava bogataša. Prvič sva preizkusila tudi tropsko vlago v zraku, ki naju je (predvsem njega) pred odhodom malo skrbela, a je bilo čisto prijetno. Ves čas mokro, ampak prijetno. Nikakor se nisva mogla načuditi cenam hrane (v povprečju 2-4 EUR za kosilo za oba).

Topshit potovanja: vsekakor Perhentians. Tista bela mivka in hiška na plaži mi je dala energije za dolgo vroče poletje doma.

Top-crap potovanja: skoraj rop v Kuala Lumpurju, ko bi skoraj ostala brez vsega. Sreča za cross body torbo.

Stroški: Porabila sva 1200 EUR na osebo, kar vključuje popolnoma vse od spominkov do letalskih kart.

Advertisements

Skok v poletje IV

Pot iz Cameron Highlands do Kuala Besut je bila pravi sinonim adrenalina. Prvi del niti ne toliko, počasi smo se spuščali in plantaže čaja so zamenjale plantaže palm. In postajalo je vedno bolj vroče in tudi sopara se je vrnila. Nekje na pol poti smo se ustavili in menjali kombije. Imeli smo uro časa za kosilo v neki restavraciji sredi ničesar. Zgrajena najbrž samo za ta namen. Pojedla sva vsak svojo porcijo nudlcev in se potem še kake pol ure prekladala sem in tja. Ko se je končno le pripeljal tapravi kombi, smo najprej v prtljažnik natlačili (dobesedno) rukzake, potem pa še nas. Nizozemca, midva in še dva Nemca. Bolj ko smo se bližali obali, bolj je bilo jasno dvoje. Prvič, da smo skoraj eno uro prepozni (zadnji čoln na otok naj bi odpeljal ob petih) in drugič, da je kombi brez klime vedno bolj podoben savni. Model je norel kot sneta sekira, kombi je ropotal, mi pa smo na trenutke mislili, da bomo kar poleteli do pristanišča.

Kake pol ure je trajalo, da sem izpolnila goro papirologije (Perhentian Islands so narodni park), vkrcali smo se na speed boat in mimogrede smo leteli prek valov. Dobrih 20 minut precej nore vožnje, check-in v vnaprej rezervirane Abdul Chalets in ena izmed hišk na plaži je bila za en teden samo najina. Perhentians sta dva otoka, Besar in Kecil, prvi z malo boljšo (dražjo) namestitvijo, drugi pa bolj simpl in backpackerski. Midva sva zbrala Besar, rezervacijo sem naredila 2 meseca vnaprej. Za sea view hiške je kar treba, ker se precej hitro napolnijo (250 EUR za oba).

Dobila sva ključe, vrgla rukzake z ramen, smuknila v kopalke in po 6 urah vožnje sva po belibeli mivki odnorela v toplo kitajsko morje. Aaaaahhh. Čista fantazija. Nasploh je bil cel teden ena sama uživancija z izjemo enega incidenta z gromozanskim pajkom v hiški in enega mini jungle treka, ko so naju (predvsem njega) napadli komarji. In še sreča za hladilni aloe vera gel, ki sva ga vlačila s sabo, sonce je res peklensko tam. Niti debela plast faktorja 30 ni preprečila žarkom, da naju ne bi malo pobožali  scvrli. Od drugega dne dalje sva poleg kopalk za snorklanje oblekla še kratke hlače in majčko. In faktor 30, kljub vsemu. Ziher je ziher.

Vse ostalo paše pod neprecenljivo.

Trgovin na otoku ni, razen par mini hišk s prigrizki, kokakolo, nekaj knjigami in cunjami. In spominki. Tudi bankomata ni, denar je treba prinesti s sabo. Ni cest, televizije, samo mivka, palme in sonce. In plavanje med ribicami. Odmik od civilizacije na celi črti.