Pleši vse do zvezd

Šla je. Samo to mi hodi po glavi. Šla. Za vedno.

Življenje res ni pošteno. Ves čas se ženemo za nekimi imaginarnimi cilji, se iščemo, mečemo na kolena in se žremo zaradi brezveznosti. In potem, sredi vsega tega, te na en lep dan enostavno več ni. In vsa sekirancija in vse žretje na koncu ne pomaga nič. Samo dejstvo kaj vse bi lahko, pa nisi, ostane nekje v podzavesti tistih, ki ostanejo.

Bi se morala kaj naučiti iz tega? Morda res reči fuck it in samo živeti. Si uresničiti sanje brez strahov in kajpačejev. Ker nikoli ne vemo kdaj bomo na vrsti in koliko nam bo življenje pustilo doživeti.

Ne morem jokati, samo en tak gromozanski cmok imam v grlu in kot bi me nekdo z vso silo brcnil v trebuh. Za vsa tista leta, ki smo jih preživeli skupaj, za vse do jutra prežurane noči …

In zdaj je med zvezdami. Kičasto do konca, vem, a samo to mi hodi po glavi.

***

Skoraj dva meseca je že od tega zapisa, ne vem kako to, da je ostal med osnutki. Mogoče je zdaj čas, da ga dam ven. Na tak hladen deževen dan.

Advertisements