Skok v poletje III.

KL Sentral sva hitro našla, kakih 10 minut hoje od hostla. Po zaslugi vnaprej kupljene karte za bus, sva se uspešno rešila vseh kakonajrečem težakov, ki ponujajo karte. V vsej poplavi ljudi nimaš pojma kdo bi ti res prodal karto in kdo te hoče nafukat. Že vsaj 45 minut pred odhodom busa je prišel model po nas, da naj gremo na peron (ful frajersko narejena postaja je, ravno obnovljena, zgoraj so čakalnice, po stopnicah dol pa se spustiš do avtobusa). In smo šli, midva in še trije potniki. Naloživa rukzake v prtljažnik, okrog je vse polno čudnih (ali pa so se nama zdeli taki) ljudi, zato on ostane pred busom. Vsaj 5 ga je zamenjalo za šoferja in so spraševali kdaj je odhod 😀 Medtem je prišel pravi šofer, mirno skadil čik ali dva, pojedel čokoladko, skadil še en čik ali dva in potem smo šli. Samo pol ure zamude. Vožnja je bila (vsaj do takrat) vrhunec adrenalina, prehitevanje v ovinke in trobljenje pred njimi ni nič čudnega. Po treh urah vožnje in enem toilet breaku smo prišli v Tanah Rata, mestek v Cameron Highlands, na 1500 m nadmorske višine. Prijetno hladno in nič soparno, gostitelj naju je čakal na postaji, po poti do guesthousea nama je razkazal vse, kar je treba vedeti, od hrane do pralnice.

Človek ima res neverjeten dar govora in ni čudno, da mu biznis laufa na polno. Hrana je tu še bolj poceni kot v KL in čisto nič manj dobra. In čaja ne manjka, prodajaln čaja pa tudi ne.

Še isto popoldne sva šla na mossy forrest tour, ki je vseboval vzpon (z avtom) na 2200 m visok Gunung Brinchang, ogled deževnega gozda in na koncu še plantaže čaja. Razgled s hriba ni bil bogvekaj, ker smo bili na stolpu kake 3 minute, ko so se pripeljali oblaki in se ni videlo nikamor več. Mossy forrest je bil bolj zanimiv, zmerno do pretežno blaten in predvsem zelo mahovinast. Vrhunec je bil, kakopak, čaj. Za naju, ki sva prvič od blizu videla (in pošlatala) grmičke čaja, še toliko bolj. Tudi fotkič je skoraj pregorel, še bolj pa oči. Taka magična zelena in toliko magične zelene, da ne moreš ostati ravnodušen.

Isto bi lahko rekla tudi za tri Poljake, ki so bili oboroženi s huge fotkiči in huge rukzaki polnimi objektivov. Ne moreš ostati ravnodušen, če na vsake tri metre težijo za ustavljanje in ko se je avto res ustavil, jih za vraga ni bilo nazaj. No ja, saj ne da ni pasalo še malo poškljocati tudi meni. Nakupila sva čaja za vse, ki sva se jih spomnila 🙂 Vodič je bil kar razpoložen in ker so se ostali nekam porazgubili sva dobila skoraj private tour. In izvedela polno zanimivosti, recimo to, da za kilo pobranih čajevih listov zaslužijo 40 centov. Malezijskih. Torej 10 naših centov. Pa kilo listkov je kar precej, količinsko. Delajo tujci, domačinom se zdi pod častjo. Podobno kot pri nas gradbeniki. Domov grede smo se ustavili še v neki mini varianti zoo-ja, malo smo lahko pošlatali ful grde hrošče/škorpijone/paličnjake, čemur sem se odrekla, sem pa malo prijela kameleona, ampak barv pa ni spremenil.

Naslednji dan sva se malo potepala po mesteku, šla na samostojni jungle walk, ki se je razvil v konkretni 5urni treking. Ampak je blo fino. Pričakovala sem kako divjo žival, pa je bilo edino živo bitje, ki sva ga videla (poleg dveh avstralcev, ki sta spraševala, če je way out) – metulj. Mali črnobeli metuljček.

Tretji dan sva že ob desetih zapustila Cameron Highlands in se v malem toyotinem kombiju s še dvema drugima ne preveč komunikativnima paroma odpeljala proti Kuala Besutu.

Še o prenočišču: Gerard’s place je dobrih 10 minut hoje oddaljen od centra mesta, za 2 nočitvi z zajtrkom sva plačala 45 EUR (za oba), malenkost dražje je bilo, ker sva bila tam ravno v času malezijskih počitnic. Definitivno najlepše in najbolj s stilom urejeno prenočišče na vsej poti. Zajtrk klasičen, marmelada, kikirikijevo maslo in toast. Pa čaja za izvoz. Dve točki od desetih odbijem, eno zaradi rahlega vonja po plesni v sobi, ki se je z zračenjem dal pregnati in eno zaradi đumbusa ob 7h zjutraj. To slednje sicer nima veze neposredno s prenočiščem, je blo pa precej nadležno.

Advertisements

December je!

Lep, pisan, svetlikajoč december. Končno. Ker december je takrat, ko sivino razbijajo lučke in diši po kuhanem vinčku in cimetu in ko je v zraku neka prijaznost in so ljudje veseli in dobre volje. In drug drugemu želimo samo dobro in mogoče celo za hip izgine hinavščina in kar je še takih stvari. Ali pa samo v navalu razpoloženja pozabimo nanjo. Kakorkoli že, zlagano ali resnično, december je fajn.

Tudi zato, ker so takrat na vrsti dobri možje (na emancipacijo se tu kar pozabi in noben(a)  nima nič proti :D). Prvi mož ima uradno še nekaj dni časa, ampak je očitno predčasno hodil okoli. Predvsem okoli trgovcev, ki so svojo ponudbo malo okrasili s procentom ali dvema. Ali tridesetimi 😀 Na ta račun sem prišla do novih čevljev in tako mam zdaj spet po dolgem času na tačkah muhce. Pozabila sem že kako fajn so. In ko sem že pri dobrih možeh – novega najboljšega prijatelja imam. Na železniški postaji, vsakič kadar grem popoldan na vlak se srečava. Malo ga pobožam, povem kam bi rada, dam mu dnar, on pa meni karto. As simple as that. Nikoli ni namrgoden, za razliko od večine tet (ne vem zakaj so pa tu lahko izključno ženske) za šalterjem. Nikoli me grdo ne gleda in ne bevska nazaj in nikoli mi ne vrže drobiža mimo nastavljene roke, kot to delajo namrgodene gospe. Sicer ne razumem zakaj se ga vsi tako bojijo in izogibajo, ampak mi je všeč tako. Še posebej kak petek popoldan, ko se pred šalterji okenci vijejo dolge kače živčnih ljudi, jaz pa elegantno kupim karto v manj kot minuti.

In ko sem že pri avtomatih, v čem je fora odzivnikov? Ni firme, ki bi jo še lahko poklical in bi se ti oglasil človek. Pravi živi človek. Povsod sami odzivniki in kaka kvazi zenovska muzika zadaj. Poklicali ste podjetje tointo. Če želite kaj kupiti pritisnite ena. Če želite kaj prodati, pritisnite dve. Če želite informacije, pritisnite tri. In tako v nedogled. Tisto, kar bi rad, je seveda čisto na koncu možnih izbir. Pogovor s svetovalcem recimo. In ko ga končno dočakaš in lahko pritisneš tisto številko, dobiš – nov odzivnik.  In spet kakih deset možnosti. Pa odtipkaš še to. Ekranček na telefonu se počasi polni, odzivnik te pa še kar pošilja k svojim prijateljem. Kot da ne bi mel kaj drugega početi kot poslušati možnosti izbire, ki jih imaš in vmes poslušati kvazi zenovsko muziko. Pogrešam vratarje/portirje s tistimi globokimi glasovi, ki si jim povedal koga želiš in so rekli samo trenutek, vmes je nekaj zapiskalo in voila.

Malo me je zaneslo 🙂 Pri decembru sem bila. Del tega so tudi božični sejmi (ljubljanskemu zamerim, da se je preselil tja dol!) in obisk kake lepo okrašene prestolnice. Ne bo jih še zmanjkalo. Če bo še vreme podobno lanskemu, si česa boljšega že skoraj ne morem želeti.

Kar tako.

Ko me spet tako dolgo ni okoli, razmišljam, ali naj sploh še. Pišem. Ampak potem grem kdaj pa kdaj malo pobrskat nazaj. Med drobna zadovoljstva, recimo. In si mislim, da bi bilo škoda nehati. Koliko enih trenutkov je ujetih v besedah. Koliko enih dogodkov, ki bi že zdavnaj šli v pozabo, če jim ne bi namenila pozornosti, ko so se zgodili.

In kam bi dala potopise? In fakofe :)In žalost in veselje in srečo in sončna jutra.

Zadnjih je te dni sicer bolj malo, a računam na izboljšanje. Še posebej, ker sem zjutraj odkrila čisto pravo rumeno polje. Tako prekmursko. Hecno, vsak dan se vozim mimo. Do zdaj je bilo zeleno, kot vsa druga tam okoli. In potem je naenkrat porumenelo in zdaj manjka samo še modro nebo ali kaki dramatični oblaki. Lahko tud kaka srnica, ki pride na zajtrk. In jaz s fotkičem.

In ko sem že ravno pri tem, ni mi žal. Niti pod razno in niti malo. Če bi vedela kako fajn je, bi se že zdavnaj odločila zanj. Poleg tega so se ljudje okrog že navadili, da me je včasih treba čakati in tako lahko v miru škljocam.

Kmalu spet greva. Škljocat. Okušat nova mesta in pisat nove zgodbe.

Vesna

Na tak deževen dan nič ne paše bolj, kot konkretna doza pomladi. Ko se sprehodiš po vijolčni preprogi žafranov in prvi zvončki sramežljivo pokukajo izpod listja, in na vseh travnikih so velike rumene zaplate trobentic. In vse se prebuja, ptički se ženijo … nedvomno moj najljubši letni čas.


Zdaj sem končno lahko sproščena.

Zadnje čase je bilo naporno kot že dolgo ne. Dnevi, napeti kot elastika in vse skupaj je bilo eno samo čakanje. Prav res ne maram čakanja. Na srečo se je lepo izšlo (čeprav se skoraj ne bi) in zdaj sem končno lahko sproščena. Sicer ne gre hvaliti dneva pred večerom, a upam, da bo zdaj nekaj časa bolj mirno.

Čeprav sem se res dolgo uspešno upirala in izogibala vsem virusom in bacilom, so me oni dan prav nesramno in dobesedno čez noč ujeli. Že po enem dnevu sem se naveličala prekladanja s postelje na kavč in s kavča nazaj na posteljo. Sem pa izkoristila ta čas in pogledala par filmov, ker se mi je seznam že prav nevarno daljšal. Never let me go je pustil kar močan pečat. Glede na dobra priporočila niti nisem dvomila, a eno je govorjenje, drugo pa ko sam gledaš. In se vprašaš ali je vse skupaj samo fikcija, ali pa smo res samo še korak stran od trenutka, ko bodo eni tu samo zato, da bodo drugi preživeli. Seveda so mi misli pobegnile tudi tja. In kaj bi bilo, če …

Skompromisirala sva poletno destinacijo. Čeprav sem imela cilje čisto nekje drugje, se je na koncu izkazalo, da na dveh stolih naenkrat ne moreš sedeti in da tudi ne moreš imeti vsega kar bi si želel. No, vsaj ne v tistem trenutku, ko si zaželiš. Sem zadovoljna, zdi se mi kar sprejemljiv kompromis. Lonely Planet je že doma, se veselim planiranja. Vmes me čaka sicer še en projektič, v katerem se bo izkazalo, če sem iz pravega testa za tako početje. Upam, da sem, vedno bolj me vleče v tisto smer. 

Fantastično sončen dan je zunaj. Pomlad se nezadržno bliža in komaj čakam, da dam bundo v pranje in potem v omaro za naslednje pol leta.  

 

It’s you

Četrtek je bil, kot danes. Podobno sončen in podobno mrzel. Nič posebno novega ne morem več napisati, ker sem že tolikokrat povedala vse.

 

Lahko pa čutim. Vsak dan znova, vsak trenutek, ko je ob meni. Ko se skupaj potepava in delava čisto svojo zgodovino, ki jo bova enkrat pripovedovala vnukom. In takrat, ko mi ni treba reči nič. In ob vseh vzponih in padcih je tu njegova velika topla tačka. Če me samo zebe ali pa se mi zdi, da se podira svet ali pa me razganja od veselja, je to, da je ob meni, neprecenljivo.

 

 

Škrati in gozdne vile

Oni dan sva šla malo pohajat. Pokukat k škratom in gozdnim vilam. Na mojo željo, globoko v sebi sem še vedno otrok z vasi in betona nikoli ne zamenjam za mehko preprogo iz maha. Kljub temu, da je treba do tja po grozno blatni poti prek travnika. Sem se javila za pucanje čevljev, ko prideva domov, ker je bil tako strpen, medtem ko sem jaz letala sem in tja. Sproščujoče je bilo. Vonj gozda vedno naredi svoje. In prijetno, skoraj spomladansko toplo sonce tudi. Všeč so mi taki dnevi. Ko se zdijo vsi problemi tako daleč stran in ko so vse misli samo lepe in ko so tudi tiste taboleče na svoj način čisto prijetne. Dan, ko bi lahko letela.

Nasploh se nekaj čudno spreminjam zadnje čase. Na boljše, si drznem pomisliti. In čakajo me koraki, veliki. Nestabilni. Kot bi imela obute čevlje z vrtoglavo peto. Ravnotežje sicer ni moja ravno dobra stran, a se tolažim, da dlje kot v blato itak ne morem pasti in da se bom že pobrala. Malo umazana in najbrž jezna, a če ne bo hujšega … Mogoče se bo pa v zadnjem trenutku vse obrnilo tako kot se mora in se bom zlizala, kot mačka.

Mačke so nekaj posebnega. Po tolikih letih tesnega sobivanja s psi, ima tole zdaj neke čisto nove dimenzije. In ne morem reči, da ne uživam v vsakem dnevu posebej.