Mali decemberski bluz

Da bi se leto končalo septembra pa skoraj ne morem dopustiti. Še posebej, ker me čaka še en potopisek roadtripa, ko smo se oktobra potepali po Turčiji. Ampak tistega zdaj ne bom mešala tu noter, si zasluži svoje poglavje.

Ko je po parih letih že kar dobro kazalo, da bomo le imeli beli božič, se je kar naenkrat od nekje privlekel južni veter in pokrajina je spet skoraj čisto zelena. Dež ne paše v december. Ne paše. Pika. Niti južni veter ne, in še posebej ne temperature toliko nad ničlo. In če že zunaj ni, si lahko vsaj na blogu naredim malo vzdušja z novo oblekco 🙂

Po drugi strani pa zelo paše v december ustvarjanje in letos si res dajem duška. Voščilnice čakajo, še napišem jih. Nekak se mi zdi, da je za to še ful časa, pa ga sploh ni več toliko. Še par dni. Skrajni čas tudi, da otvorimo sezono najbolj priljubljene zimske pijače. Tudi za zmanjšanje stresa, ki ga je letos krat deset od lani, pa je bilo že lani precej naporno.

En večer bi, tak na izi, s cimetovo tekilo v potokih, debatah o že stokrat premletih temah in kakih novih. Še mačka naslednji dan se ne bi branila 🙂

In potem bi še eno fajn ugodno ponudbo za tople kraje in dovolj jajc, da naredim to, o čemer že nekaj časa precej intenzivno razmišljam. Mogoče bi morala pisati kateremu od dobrih mož. Še najbolje bi bilo tistemu škrateku v moji glavi. Se mi zdi, da bo še največ efekta.

Advertisements

Summer is a state of mind

Ja. Spet doma. Ni mi všeč to pisat, ampak nobene počitnice in nobeno potovanje ne more trajati večno. Ampak saj priznam, po svoje je fajn priti domov.

Mače je zraslo zelo, drevo tudi. Skoraj so dokončali krožišče in mi zdej zjutraj ni več treba skakati med stroji in paziti, da ne padem v kako luknjo. Se pa moram navajati na temo. Tam gori, kjer še ob enajstih in že ob dveh na veliko sije sonce, je tudi ponoči čisto drugi svet. Užitkarsko drugi. Ko greš sredi noči ven in ne rabiš ne baterije, ne luči. Vse se umiri in svetlo je. Posebno doživetje. Če se bom kdaj selila, se moram spomniti: pozimi na sever, poleti na jug, pa bo ravno prav. Tale vročina sicer paše kak dan, pa še to najbolj takrat, ko si v kaki prijetni senci pod kakim velikim drevesom.

Zbiram vtise, jih zlagam v predalčke in razmišljam kdaj bom vse fotke uspela spraviti v neko obvladljivo celoto. Časa mam sicer še kar nekaj, dolgo vroče poletje bo.

Lahko bi bile pikce

Hitro je minil tale teden, fino. Za piko na i mu manjka kak skokec na morje, letos še nisem bla. Zaenkrat tudi ne kaže, da bi se to spremenilo. Čeprav je do morja v bistvu samo dobra ura vožnje in vse skupaj niti ni kak strašen podvig. Samo ovire v glavi je treba podreti in gre samo od sebe dalje.

In srbijo me podplati že. In presenečenje od zadnjič je samo še prililo olja na ogenj. In vsaka nova rezervacija, ga prilije še bolj. Nestrpna sem. Čeprav me vmes čaka še toooooliikooooo dela. Tudi nek korak, za katerega tokrat res upam, da mi uspe in mi ne pade dol vse ravno takrat, ko je to najmanj primerno.

In potem pakiranje in takeoff. In možgane na off, razen tega, da bom spet glavni navigator. Ampak to mi paše.

In moram se kontrolirati pri nakupih! Za mišji repek je manjkalo Treba je blo res ful samokontrole, da nisem kupla najnovešje izdaje LP, ki zelo verjetno ni čisto nič drugačna, razen da v njej piše, da je zadnji vulkan izbruhnil letos.

Nič, grem. Vikendovanje se začenja. Do konca in naprej se bom načohala kosmatinca.

Prebliski in drobtince

Naslonil se je name, ves majhen in nežen in mehek.

Spoznaš kako krhki so pravzaprav odnosi.

Mame so zakon.

Sploh nimam več časa za blog.

* * *

Vulkan se je pomiril. Upam, da bo “angry sister” počivala še kakih par mesecev, preden se zbudi. Čaka me še del planiranja in velikih korakov, potem se končno odpravim. Pošteno me že srbijo pete. Lansko leto na današnji dan sva poslušala ropotanje ladijskih motorjev ob tem času.

* * *

Vedno znova me preseneti, kako veliko je čustvenega izsiljevanja. Kot nek nadležen plevel, ki preraste pridelek.

* * *

Eni ljudje preprosto ne bi smeli imeti otrok. Čeprav vse živo počnejo v imenu ljubezni, v bistvu pa samo ščitijo svojo egoistično rit. In vzorec je tipičen za zlorabljene. Ko ima vse možnosti, da gre stran od nasilneža (in psihično nasilje je velikokrat hujše od fizičnega), pa ne gre. Ker saj bo boljše. V bistvu niti nisem hotela pisati o tem.

* * *

Počutim se kot kavč, na trenutke.

* * *

Vikend bo odklopljen. Komaj čakam. Rumeno.

* * *

Pa drgač?

Pametni spreminjajo svet, modri spreminjajo sebe. Sem prebrala zadnjič. Ne vem kdo je napisal in v bistvu ne vem niti, kje sem prebrala. Bom pa posvojila ta stavek in se ga poskusila držati držala. Ker je res že skrajni čas, da se neham sekirati/jeziti/obremenjevati s stvarmi/ljudmi, na katere nimam vpliva.

Po novem delam tud bilanco. Osebno. Potrošnja za januar me je zmerno do pretežno pretresla. Ker se mi je zdelo kako sem pridna in nezapravljiva in šparovna, pa se je potem izkazalo, da ni blo čisto tako. Cilj za februar je polovico manj. Zaenkrat mi gre dobro, ampak mesec se je šele dobro začel, zato bom raje tiho zaenkrat.

Je pa v vsakem primeru res dobra stvar tole. Malo občutka kontrole daje in malo tudi omejuje mojo tako priljubljeno impulzivnost. Tako se po novem držim nazaj in ne kupim svetovne taške v Nami. Čeprav je res fulfulful lepa in se že vidim z njo. In zelo solidna cena je, kar je čudno za štacuno tipa nama. Ampak, cilje je treba imeti jasno pred očmi. In moj je za letos določen. In ni pardona.