Skok v poletje V.

Za konec potovanja naju je čakalo še nekaj dni v Singapurju. Kaj reči o tej državici? Prvi vtis sem dobila že, ko sem doma brskala za prenočišči. Drago kot žafran. Če sva v Maleziji spala za 5-10 EUR na noč, se je v Singapurju cena dvignila na 30 EUR (kar je v primerjavi z evropskimi mesti še vedno pol ceneje). To so cene za nočitve v hostlih, hoteli so še nekajkrat dražji. Na koncu sva pristala v Mitraa Inn hostlu v Little Indii, feedback je bil dober, rezervirala sem vnaprej. V Singapur sva priletela z Air Asio iz Kota Bharu-ja, preko Kuala Lumpurja. Za karto (kupljeno vnaprej) sva plačala 60 EUR. Za primerjavo, vožnja z avtobusom bi stala več kot pol manj, bi pa trajala dobrih 12 ur. Z avionom sva prišla v 4 urah (vštet postanek na kaotično nagužvanem nizkocenovnem letališču v KL)

Ko sva se razpakirala, sva šla najprej nekaj pojest, potem pa malo pogledat mesto/državo. Že ko stopiš na metro stopiš v čisto drugi svet, vse je čisto, nobenih smeti, na metrojih je prepovedano jesti, piti, žvečiti … je pa dovoljeno buljiti v telefone in tega se domačini striktno držijo. V vseh dneh nisva videla deset potnikov, ki niso imeli mobilnika. Center mesta je fantastičen, zvečer je vse osvetljeno, iz najnovejšega arhitekturnega čudeža (=Marina Bay Sands hotel) vsak večer predvajajo laser šov, nebotičnikov ne manjka …

En dan sva preživela v zoo-ju. Vredno ogleda, kljub zasoljeni vstopnini (60 EUR za oba). Ta zoo velja za najbolj živalim prijaznega, orangutani recimo se prosto sprehajajo okrog, niti pri tigrih ni kletk. Samo dovolj široki jarki z vodo in električni pastir. Med različnimi deli zoo-ja vozi vlakec, da si malo odpočiješ utrujene noge. Vmes naju napade orjaški metulj, ki mu je očitno zelo všeč moja torba, saj ga nikakor ne spravim dol. Poseben pogled ponuja tudi neka precej velika eksotična vrsta netopirjev, ki visijo na glavo in razkazujejo svoje moško premoženje. Dan mine kot bi mignil. Cene hrane so zasoljene na polno, tudi pri spominkih ni nič boljše.  Pot do tja je malo komplicirana, kombinirati je treba metro in avtobus, ki pa pripelje direktno pred vrata.

Javni prevoz je res pošlihtan kot je treba. Zamud ni, metroji vozijo na par minut, največ sva čakala 10 minut, pa še to samo enkrat. Čista uživancija.

Še en dan sva posvetila pohajanju po mestu, šla sva pogledat biznis district še podnevi, kosilo sva pojedla v Little Indii, edino za Chinatown nama je zmanjkalo časa. Ampak glede na to, da sva v Kuala Lumpurju spala in jedla v Chinatownu, ga niti nisva prav grozno pogrešala.

Zadnji dan je bil namenjen šopingu. Ne moreš se načuditi koliko trgovin je, res. Preprosto ne moreš. Od slavnega (in noro dragega) Orchard Roada, do Mustafa centra v Little Indii, kjer je vse vsaj za pol ceneje kot pri nas. Veliko samokontrole je treba, rukzaka sta bila že tako na meji svojih zmogljivosti. Velik del trgovin je pod zemljo, celo  povezave med eno in drugo metro postajo so pravi labirinti trgovin.

Namesto zaključka …

O backpackingu: fantastičen način potovanja, na trenutke rahlo naporen, a je vredno. Ves čas sva uporabljala javni prevoz, kar je bilo čisto nekaj novega. Prejšnja leta sva vedno najela avto. Tudi tu bi ga lahko, verjetno bi bilo lažje, ampak cenovno ne bi prišla niti približno tako dobro skoz.

O Aziji: tudi to je bil prvič. Prijetno presenečena, še posebej nad res nizkimi cenami v primerjavi z domačimi. V Maleziji je vse za vsaj 70% ceneje. Z evropsko plačo bi bila tam prava bogataša. Prvič sva preizkusila tudi tropsko vlago v zraku, ki naju je (predvsem njega) pred odhodom malo skrbela, a je bilo čisto prijetno. Ves čas mokro, ampak prijetno. Nikakor se nisva mogla načuditi cenam hrane (v povprečju 2-4 EUR za kosilo za oba).

Topshit potovanja: vsekakor Perhentians. Tista bela mivka in hiška na plaži mi je dala energije za dolgo vroče poletje doma.

Top-crap potovanja: skoraj rop v Kuala Lumpurju, ko bi skoraj ostala brez vsega. Sreča za cross body torbo.

Stroški: Porabila sva 1200 EUR na osebo, kar vključuje popolnoma vse od spominkov do letalskih kart.

Advertisements

Skok v poletje IV

Pot iz Cameron Highlands do Kuala Besut je bila pravi sinonim adrenalina. Prvi del niti ne toliko, počasi smo se spuščali in plantaže čaja so zamenjale plantaže palm. In postajalo je vedno bolj vroče in tudi sopara se je vrnila. Nekje na pol poti smo se ustavili in menjali kombije. Imeli smo uro časa za kosilo v neki restavraciji sredi ničesar. Zgrajena najbrž samo za ta namen. Pojedla sva vsak svojo porcijo nudlcev in se potem še kake pol ure prekladala sem in tja. Ko se je končno le pripeljal tapravi kombi, smo najprej v prtljažnik natlačili (dobesedno) rukzake, potem pa še nas. Nizozemca, midva in še dva Nemca. Bolj ko smo se bližali obali, bolj je bilo jasno dvoje. Prvič, da smo skoraj eno uro prepozni (zadnji čoln na otok naj bi odpeljal ob petih) in drugič, da je kombi brez klime vedno bolj podoben savni. Model je norel kot sneta sekira, kombi je ropotal, mi pa smo na trenutke mislili, da bomo kar poleteli do pristanišča.

Kake pol ure je trajalo, da sem izpolnila goro papirologije (Perhentian Islands so narodni park), vkrcali smo se na speed boat in mimogrede smo leteli prek valov. Dobrih 20 minut precej nore vožnje, check-in v vnaprej rezervirane Abdul Chalets in ena izmed hišk na plaži je bila za en teden samo najina. Perhentians sta dva otoka, Besar in Kecil, prvi z malo boljšo (dražjo) namestitvijo, drugi pa bolj simpl in backpackerski. Midva sva zbrala Besar, rezervacijo sem naredila 2 meseca vnaprej. Za sea view hiške je kar treba, ker se precej hitro napolnijo (250 EUR za oba).

Dobila sva ključe, vrgla rukzake z ramen, smuknila v kopalke in po 6 urah vožnje sva po belibeli mivki odnorela v toplo kitajsko morje. Aaaaahhh. Čista fantazija. Nasploh je bil cel teden ena sama uživancija z izjemo enega incidenta z gromozanskim pajkom v hiški in enega mini jungle treka, ko so naju (predvsem njega) napadli komarji. In še sreča za hladilni aloe vera gel, ki sva ga vlačila s sabo, sonce je res peklensko tam. Niti debela plast faktorja 30 ni preprečila žarkom, da naju ne bi malo pobožali  scvrli. Od drugega dne dalje sva poleg kopalk za snorklanje oblekla še kratke hlače in majčko. In faktor 30, kljub vsemu. Ziher je ziher.

Vse ostalo paše pod neprecenljivo.

Trgovin na otoku ni, razen par mini hišk s prigrizki, kokakolo, nekaj knjigami in cunjami. In spominki. Tudi bankomata ni, denar je treba prinesti s sabo. Ni cest, televizije, samo mivka, palme in sonce. In plavanje med ribicami. Odmik od civilizacije na celi črti.

 

 

 

Fucked up

Totalno fucked up poletje je tole letos. Same slabe novice, pogrebi, vreme je zaenkurc povsem nepoletno in nič morja. Niti za en vikend, niti za en dan. In v primerjavi s kakimi drugimi stvarmi je travmiranje zaradi morja res otročje, vem, ampak jebiga, ne morem si pomagati.

Tu in tam sicer so highlights, kot je recimo posedanje pod lipo ob Ljubljanici, na kak ne tako zelo vroč dopoldan. Ali pa vonj po sveže pokošeni travi, ali pa tista fantastična malinina krostata na terasi Platoju, kjer lahko pokofetkaš in imaš občutek kot da si na drugem planetu. Pa tuširanja zunaj ne smem pozabiti, to je vsekakor ena boljših stvari, ki si je sredi mesta človek ne more privoščiti, je pa zato zavetje štajerske višnje toliko bolj priročno.

In topli beton zvečer. Ko se zrak ohladi, iz tal pa še kar buhti toplota in prijetno greje tačke.

Vse ostalo je letos res s takim mnjah priokusom.

Komaj čakam jesen. Ali pa poletje s tistim pravim summertime občutkom. To bi blo kul.

Skok v poletje III.

KL Sentral sva hitro našla, kakih 10 minut hoje od hostla. Po zaslugi vnaprej kupljene karte za bus, sva se uspešno rešila vseh kakonajrečem težakov, ki ponujajo karte. V vsej poplavi ljudi nimaš pojma kdo bi ti res prodal karto in kdo te hoče nafukat. Že vsaj 45 minut pred odhodom busa je prišel model po nas, da naj gremo na peron (ful frajersko narejena postaja je, ravno obnovljena, zgoraj so čakalnice, po stopnicah dol pa se spustiš do avtobusa). In smo šli, midva in še trije potniki. Naloživa rukzake v prtljažnik, okrog je vse polno čudnih (ali pa so se nama zdeli taki) ljudi, zato on ostane pred busom. Vsaj 5 ga je zamenjalo za šoferja in so spraševali kdaj je odhod 😀 Medtem je prišel pravi šofer, mirno skadil čik ali dva, pojedel čokoladko, skadil še en čik ali dva in potem smo šli. Samo pol ure zamude. Vožnja je bila (vsaj do takrat) vrhunec adrenalina, prehitevanje v ovinke in trobljenje pred njimi ni nič čudnega. Po treh urah vožnje in enem toilet breaku smo prišli v Tanah Rata, mestek v Cameron Highlands, na 1500 m nadmorske višine. Prijetno hladno in nič soparno, gostitelj naju je čakal na postaji, po poti do guesthousea nama je razkazal vse, kar je treba vedeti, od hrane do pralnice.

Človek ima res neverjeten dar govora in ni čudno, da mu biznis laufa na polno. Hrana je tu še bolj poceni kot v KL in čisto nič manj dobra. In čaja ne manjka, prodajaln čaja pa tudi ne.

Še isto popoldne sva šla na mossy forrest tour, ki je vseboval vzpon (z avtom) na 2200 m visok Gunung Brinchang, ogled deževnega gozda in na koncu še plantaže čaja. Razgled s hriba ni bil bogvekaj, ker smo bili na stolpu kake 3 minute, ko so se pripeljali oblaki in se ni videlo nikamor več. Mossy forrest je bil bolj zanimiv, zmerno do pretežno blaten in predvsem zelo mahovinast. Vrhunec je bil, kakopak, čaj. Za naju, ki sva prvič od blizu videla (in pošlatala) grmičke čaja, še toliko bolj. Tudi fotkič je skoraj pregorel, še bolj pa oči. Taka magična zelena in toliko magične zelene, da ne moreš ostati ravnodušen.

Isto bi lahko rekla tudi za tri Poljake, ki so bili oboroženi s huge fotkiči in huge rukzaki polnimi objektivov. Ne moreš ostati ravnodušen, če na vsake tri metre težijo za ustavljanje in ko se je avto res ustavil, jih za vraga ni bilo nazaj. No ja, saj ne da ni pasalo še malo poškljocati tudi meni. Nakupila sva čaja za vse, ki sva se jih spomnila 🙂 Vodič je bil kar razpoložen in ker so se ostali nekam porazgubili sva dobila skoraj private tour. In izvedela polno zanimivosti, recimo to, da za kilo pobranih čajevih listov zaslužijo 40 centov. Malezijskih. Torej 10 naših centov. Pa kilo listkov je kar precej, količinsko. Delajo tujci, domačinom se zdi pod častjo. Podobno kot pri nas gradbeniki. Domov grede smo se ustavili še v neki mini varianti zoo-ja, malo smo lahko pošlatali ful grde hrošče/škorpijone/paličnjake, čemur sem se odrekla, sem pa malo prijela kameleona, ampak barv pa ni spremenil.

Naslednji dan sva se malo potepala po mesteku, šla na samostojni jungle walk, ki se je razvil v konkretni 5urni treking. Ampak je blo fino. Pričakovala sem kako divjo žival, pa je bilo edino živo bitje, ki sva ga videla (poleg dveh avstralcev, ki sta spraševala, če je way out) – metulj. Mali črnobeli metuljček.

Tretji dan sva že ob desetih zapustila Cameron Highlands in se v malem toyotinem kombiju s še dvema drugima ne preveč komunikativnima paroma odpeljala proti Kuala Besutu.

Še o prenočišču: Gerard’s place je dobrih 10 minut hoje oddaljen od centra mesta, za 2 nočitvi z zajtrkom sva plačala 45 EUR (za oba), malenkost dražje je bilo, ker sva bila tam ravno v času malezijskih počitnic. Definitivno najlepše in najbolj s stilom urejeno prenočišče na vsej poti. Zajtrk klasičen, marmelada, kikirikijevo maslo in toast. Pa čaja za izvoz. Dve točki od desetih odbijem, eno zaradi rahlega vonja po plesni v sobi, ki se je z zračenjem dal pregnati in eno zaradi đumbusa ob 7h zjutraj. To slednje sicer nima veze neposredno s prenočiščem, je blo pa precej nadležno.

Skok v poletje II.

Naslednje jutro sva se odjavila iz hostla, odpešačila do lokalne avtobusne postaje in se zapeljala na Melaka Sentral, odkoder vozijo avtobusi v Kuala Lumpur.  Po parih minutah vožnje smo zavili na bencinsko črpalko, šofer je najprej šel odtočit, potem pri prižganem avtobusu natočil gorivo in potem še malo pokramljal s prodajalcem. Šele ko so se začeli domačini pritoževati je prigodrnjal nazaj. Postaja Melaka Sentral je precej kaotična, še posebej, če si prvič tam. Karte lahko kupiš na večih okencih različnih prevoznikov. Po par neuspešnih poskusih sva jih končno uspela kupiti in po pol ure čakanja, sva celo dočakala bus. Spet ful udoben, pri odhodu smo zamujali samo 20 minut. 2 uri vožnje mimo neskončnih nasadov palm sta minili mimogrede in že smo prispeli v Kuala Lumpur, miljonsko prestolnico Malezije.

Iz postaje Pudu Sentral sva tudi malo po sreči takoj našla hostel Matahari Lodge (tri nočitve za dve osebi 53 EUR), kjer sva imela rezervirano sobo. Predvidoma z oknom, ampak so nekaj zakvačkali, tako da sva preizkusila tudi spanje v sobi brez oken. Precej klavstrofobičen občutek, še posebej, ko si ugasnil luč. Lokacija hostla je super, na robu Chinatowna in korak od Central Marketa. Tudi postaja podzemne je praktično čez cesto. Malo sva se razpakirala, potem pa šla najprej na kosilo kar v Chinatown, kjer sva se (spet za drobiž) fajn najedla, potem pa sva s podzemno šla v center. Metro je sicer čist, zelo klimatiziran in točen, plačaš toliko kot se pelješ. Mestno jedro je čisto nekaj drugega. Moderno, čisto, lepo. Vse poti vodijo k Petronas Twin Towers, nekoč najvišjo stavbo na svetu, in tudi naju je odneslo tja. Ko prvič stopiš ob vznožje te gromozanske jeklene konstrukcije, se ti kar malo zvrti v glavi. Tudi drugič in tretjič ni nič drugače. Kar nekaj časa sva preživela tam okrog, tudi v parku za dvojčkoma, kamor sva si šla namakat tačke.

Z vlakom sva se odpeljala še do Batu Caves, apnenčastih jam, ki sicer niso kaka posebej atrakcija, če si že bil v jami tipa postojnska, so pa toliko bolj zanimive opice, ki jih tam res ne manjka. Do vhoda v jame vodi 270 precej strmih stopnic, vlage je v zraku toliko, da si moker že, če si popolnoma pri miru. Ko prideš na vrh stopnic, je približno tako, kot bi prišel iz savne.

Precej časa sva preživela tudi v Chinatownu. Definitivno najboljša hrana, najbolj smrdljiv durian, največje število prodajalcev cdjev z muziko in filmi, najbolj neverjeten wet market kar sva jih kdaj doživela in še bi lahko pisala.

3 dni je bilo dovolj, da sva videla vse, kar sva planirala. Že prvi dan so naju mulci na motorju skoraj spravili ob kar lep del premoženja, ki sva ga imela s sabo, a jim na srečo ni uspelo. Take kraje postajajo vedno bolj popularne in tudi na forumih je že kar precej opozoril. Previdnost ne bo odveč, hoja ob levem robu pločnika pa tudi ne.  

Posebno doživetje so bili food courti, ki sva jih (vsaj v tako velikem številu in obsegu) srečala prvič. Škoda, da se pri nas ne spomnijo česa takega, super način prehranjevanja je to. Poskusila sva vse živo, včasih na podlagi slikce, včasih glede na krožnike na sosednjih mizah, velikokrat pa kar na pamet. In vsakič je bilo odlično. Včasih sicer peklensko pekoče, tudi če si rekel not spicy.

Hostel je bil super, v ceno paše tudi zajtrk (toast, kikirikijevo maslo in fino jagodno marmelado, pa kavo+čaj), na voljo je wifi in računalnik povezan na internet. Osebje je ful prijazno in če bi še kdaj šla, bi sigurno šla v Matahari Lodge. Zadnji večer sva prek neta kupila karte za avtobus v Cameron Highlands (70 EUR za dve, 4 ure vožnje). Naslednje jutro sva se tako izognila vsem agentom, ki ti že na vhodu na postajo težijo where are you going?

Skok v poletje I.

Preden vsi vtisi zbledijo, moram napisati potopis. Moram, ker je fajn priti potem nazaj in se spomniti vsega. Vročega asfalta, tropskega naliva, potenja, belega peska … Dolgo se mi je tale destinacija ponujala. Že lani sem raziskovala in kombinirala, letos pa se je vse lepo pokrilo in decembra mi je dobri mož (v resnici ni imel nič s tem, se pa fajn sliši) prinesel letalske karte. Iz Milana do Singapurja za neverjetnih 440 evričev.

Prvo čisto pravo backpackerstvo. In prvič v Azijo. Malo me je skrbelo kako bo šlo, a sem spotoma ugotavljala, da so bile vse skrbi čisto odveč. Vse je šlo super in oba sva se okužila s tem načinom potovanja. Po poti je polno pralnic, kjer si za drobiž lahko opereš (ali daš oprati) perilo in kmalu je bilo jasno, da bi čisto dobro funkcionirala tudi s pol manj prtljage (=cunj) – al pa še več, kot me je ena bolj izkušena backpackerka podučila oni dan.

Kar zadovoljna sem bila, da sva se odločila za povezan let in ne za direktnega. Do Singapurja je konkretnih 12 ur vožnje. Prvih 6 do Dubaja (letela sva z Emirates), malo pavze in šnofanja po letališču, potem pa še slabih 7 do Singapurja. Ko prideš prvič v neko miljonsko mesto, si precej zgubljen. V vodičih in na netu se je vse zdelo tako lahko. Odločila sva se, da namesto javnega prevoza uporabiva kar letališki shuttle, ki naju je za 18 dolarjev pripeljal direktno pred hotel (Hotel 81 Bencoolen, nočitev za 2 osebi 80 EUR). Ni poceni, je pa (ob desetih zvečer, po celem dnevu potovanja) udobno in predvsem brezskrbno.

S spanjem nisva imela kljub časovni razliki čisto nobenega problema. Utrujenost je naredila svoje. Zjutraj sva že pred sedmo zapustila hotel (ki ni bil bogvekaj, imel pa je okno in tv s tremi programi – brez slednjega bi res težko shajala :D). Odpešačila sva do hotela Continental, tam v food courtu pojedla zajtrk (napol surova jajca in toast s kikirikijevim maslom) in se vkrcala na bus za Melako. 4 ure vožnje, z vmesnim postankom prvič na meji z Malezijo (malo sva že pozabila kako je, če moraš čez mejo) in drugič v eni turistični pasti, kjer smo lahko pojedli kosilo. Bus naju je odložil pred hotelom Casa del Rio, od tam pa sva odpešačila v Chinatown, kjer sva imela hostel (Oriental Riverside Residence, 13 EUR za dve osebi). Popoldan sva raziskovala mesto in se čudila cenam. Najbolj hrani, ki je vsaj za 75% cenejša kot doma. Za slavne chicken rice balls (nujno probat!) in še eno porcijo piščanca in riža in zelenjave sva odštela 3,5 evra. Neverjetno. Pohajala sva po mestu, se šla peljat z ladjico po reki, popoldan še malo pogledat šopinge, ki jih res ne manjka, zvečer pa spet na Jonker street, kjer je bil nočni market. Vsak vikend se odvija, ulico zaprejo za promet in že tako velikemu številu štantkov se pridruži še kup novih. Na vsakem koraku je hrana, in proti koncu si že tako sit, da na srečo ne moreš več poskusiti naslednje jedi.

Pozno zvečer sva še malo posedela ob reki (zadnja stran hostla ima izhod na reko), splanirala naslednji dan in mimogrede zaspala. S prižgano klimo, saj bi se v nasprotnem primeru najbrž skuhala.

31 december 2011

Nisem ravno zelo pridna pri pisanju, glede na to, da je bil prejšnji zapis prvega decembra, in da smo danes že zadnjega. Vmes je nastalo kar precej osnutkov, ki pa dlje od moje glave niso prišli. Nič zato.

Je pa (presenetljivo) hodil dedek mraz in mi prinesel novo igračko. Zadovoljna sem do strehe in čez 🙂 Malo sem gledala vse te gadgete, ki so se znašli pri nama in čas njihovih nakupov. Vedno december ali januar. Vedno, brez izjeme 😀 Torej bo res nekaj na teh pravljičnih možeh.

Nekaj me grabi, da bi morala malo pogledat za nazaj, kako je bilo. V splošnem gledano, kar fajn. Brez kakih presežkov sicer, ampak jih tudi v minus ni bilo, tako da se nimam kaj pritoževati. Nenormalno kuharska sem postala, to bi že skoraj morala šteti med presežke. In v enih stvareh oz. željah sem res dozorela in vem, da je to to. Tisti občutek, ko te niti najbolj anojing stvar ne zmoti več. Spet se je izkazalo,da je res. Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj.

Želja za dvanajstko je dovolj, a bom z mirnim morjem povsem zadovoljna. Na vsake tolko morda kak užitkarski valek, kot so bili tisti na francoski obali maja, ko kar nisi vedel, kam bi se še vrgel. Ali pa tisti nočni na Lošinju, ko sva zganjala romantiko, pa nama kar niso pustili 🙂

Pisano naj bo, tega si bom najbrž vedno želela. In zapomniti si moram, da je vse v nas samih. Tudi če življenje meče kamne, je v nas, da smo sposobni stopiti čez. Pri malo bolj štorastih, kamor se, glede na število nesrečic skoraj moram šteti, je pač kak spotikec več. Ampak človek potem pridobi na ravnotežju, kar pa tudi ni slabo.

Nič, tojeto za letos. Še slabih 12 ur ga je ostalo in v tem času bom še malo kuharska. Na novo odkritih talentov ne gre zanemarjati.