Skok v poletje I.

Preden vsi vtisi zbledijo, moram napisati potopis. Moram, ker je fajn priti potem nazaj in se spomniti vsega. Vročega asfalta, tropskega naliva, potenja, belega peska … Dolgo se mi je tale destinacija ponujala. Že lani sem raziskovala in kombinirala, letos pa se je vse lepo pokrilo in decembra mi je dobri mož (v resnici ni imel nič s tem, se pa fajn sliši) prinesel letalske karte. Iz Milana do Singapurja za neverjetnih 440 evričev.

Prvo čisto pravo backpackerstvo. In prvič v Azijo. Malo me je skrbelo kako bo šlo, a sem spotoma ugotavljala, da so bile vse skrbi čisto odveč. Vse je šlo super in oba sva se okužila s tem načinom potovanja. Po poti je polno pralnic, kjer si za drobiž lahko opereš (ali daš oprati) perilo in kmalu je bilo jasno, da bi čisto dobro funkcionirala tudi s pol manj prtljage (=cunj) – al pa še več, kot me je ena bolj izkušena backpackerka podučila oni dan.

Kar zadovoljna sem bila, da sva se odločila za povezan let in ne za direktnega. Do Singapurja je konkretnih 12 ur vožnje. Prvih 6 do Dubaja (letela sva z Emirates), malo pavze in šnofanja po letališču, potem pa še slabih 7 do Singapurja. Ko prideš prvič v neko miljonsko mesto, si precej zgubljen. V vodičih in na netu se je vse zdelo tako lahko. Odločila sva se, da namesto javnega prevoza uporabiva kar letališki shuttle, ki naju je za 18 dolarjev pripeljal direktno pred hotel (Hotel 81 Bencoolen, nočitev za 2 osebi 80 EUR). Ni poceni, je pa (ob desetih zvečer, po celem dnevu potovanja) udobno in predvsem brezskrbno.

S spanjem nisva imela kljub časovni razliki čisto nobenega problema. Utrujenost je naredila svoje. Zjutraj sva že pred sedmo zapustila hotel (ki ni bil bogvekaj, imel pa je okno in tv s tremi programi – brez slednjega bi res težko shajala :D). Odpešačila sva do hotela Continental, tam v food courtu pojedla zajtrk (napol surova jajca in toast s kikirikijevim maslom) in se vkrcala na bus za Melako. 4 ure vožnje, z vmesnim postankom prvič na meji z Malezijo (malo sva že pozabila kako je, če moraš čez mejo) in drugič v eni turistični pasti, kjer smo lahko pojedli kosilo. Bus naju je odložil pred hotelom Casa del Rio, od tam pa sva odpešačila v Chinatown, kjer sva imela hostel (Oriental Riverside Residence, 13 EUR za dve osebi). Popoldan sva raziskovala mesto in se čudila cenam. Najbolj hrani, ki je vsaj za 75% cenejša kot doma. Za slavne chicken rice balls (nujno probat!) in še eno porcijo piščanca in riža in zelenjave sva odštela 3,5 evra. Neverjetno. Pohajala sva po mestu, se šla peljat z ladjico po reki, popoldan še malo pogledat šopinge, ki jih res ne manjka, zvečer pa spet na Jonker street, kjer je bil nočni market. Vsak vikend se odvija, ulico zaprejo za promet in že tako velikemu številu štantkov se pridruži še kup novih. Na vsakem koraku je hrana, in proti koncu si že tako sit, da na srečo ne moreš več poskusiti naslednje jedi.

Pozno zvečer sva še malo posedela ob reki (zadnja stran hostla ima izhod na reko), splanirala naslednji dan in mimogrede zaspala. S prižgano klimo, saj bi se v nasprotnem primeru najbrž skuhala.

Advertisements

Samo to

Želim si, da bi lahko pihala svečko, namesto da jo prižigam.

Samo to.

Pocmokam v mislih … obrišem solzo, ki spolzi.

Samo en klik si stran

Spomnim se, ko me je poklical in rekel hitro prižgi radio, na val 202. Ujela sem ravno še refren. Samo en klik si stran.

Všeč mi je. Da sva obstala in iz jaz in ti naredila trden in stabilen midva. Midva, ki je nor in otročji in razigran. Midva, ki se zna sporazumevati brez besed. Midva, ki ve kaj hoče. Všeč mi je, da sva po vsem tem času sposobna še vedno občutiti tisti magični trenutek.  Nič več ne rabim … vse imam.

Samo en klik si stran.

 

Kaj ti bo doktorat, če si neotesano teslo

Malo so se sprostile razmere in kar naenkrat imam popoldan čas početi stvari, ki bi jih dejansko rada počela. Pot do sem je bila precej pestra in še bolj stresna, poti čez pol Slovenije pa so postale že kar neka stalnica. In kolikor sem se včasih rada vračala tja, zdaj počasi postaja breme. Ampak samo še malo in to breme bo končno šlo. Nekam v temo. Za vedno. Malo sem že pozabila kako je, ko moraš biti ponižen in se klanjati njegovemu veličanstvu. Vedno znova se sprašujem do kam grejo meje človeškega ega. In vedno bolj se izkazuje, da sindrom boga dejansko obstaja. Prestara sem za to sranje, res.

Dolgo se že ni kdo tako “izživljal” nad mano. In tako zelo izpostavljal svojo superiornost. Ne bi bilo treba, sem dojela že pred dvema tednoma. Le da se mi je takrat zdelo, da je imel svojih pet minut slave in da bo potem normalen dalje. Ampak ne, treba je blo iti še dalje. Kot policaj, nimaš druge, kot da si tiho in se klanjaš. Vsako ugovarjanje samo še poslabša stvari. In sem bila ponižna in razumevajoča, ko je najprej zamudil več kot 15 minut in namesto opravičila rekel samo, kaj sem tako grdo vreme prinesla s sabo.

In ko je med predstavitvijo (dam vam deset minut časa, prepričajte me, je rekel) jedel sendvič.

In mi na vsakih deset sekund skakal v besedo.

In iskal od kje je prišla kri na sendvič, če mu od nikjer ne teče.

In se drgnil po zobeh in gledal tisti sendvič in se spraševal od kje za vraga kri.

In spet skakal v besedo.

Se pogovarjal po telefonu.

Pregledoval prijavnice.

Skakal v besedo.

Pisal mail.

Mogoče je preizkušal do kod bom šla in če bom postavila mejo. Ampak nisem upala tvegati in prasec je to vedel. Na koncu je rekel, vidite, saj ni blo tak težko. Ne gospod profesor. Vi ste car. Faking car.

Morali bi uvesti psihološka testiranja za take poklice. Učitelji bi naj vzgajali, bili za vzgled, nas usmerjali, izobraževali. In predvsem naj bi bili osebnostno zreli. Vse kar sem dobila od tu je bilo totalno neprofesionalno vedenje in egotrip all over. Krasno.

Otvoritev

Dvanajstke. Moram biti malo bolj pridna in ne dovoliti, da se tak nesramno nabira prah tu gor.

Drugače je bil mišljen  totalno produktiven dan, in če bi me kdo včeraj vprašal kaj bom počela, bi izstrelila kot iz topa. Malo se je zalomilo, ampak če potegnem črto sem še kar zadovoljna. Mogoče pa le uspe cel projekt, si mislim, medtem ko pijem že tretjo kavo in upam, da bo kaj koristi od nje.

***

Vmes fantaziram še o prijetnejšnjem projektu. Prve rezervacije so že (wiiiiiiiiiiiiiii), še malo raziskovanja me čaka in potem greva. Samo midva tokrat. Končno enkrat na toplo, medtem ko bo tu še bolj zimsko. In preskočila bom tisti najbolj smotan del, ko čakaš pomlad, pa je za vraga ni od nikoder. In v tem kontekstu se čas nenormalno vleče. V kakem drugem kontekstu pa drvi kot bi se mu zmešalo.

Rahlo stresno je blo zadnje dni, polno neke napetosti je v zraku. Na hitro okrivim luno in PMS, čeprav mi je potihem povsem jasno, da nimata nič s tem. Samo lažje je, če se maš na kaj zgovarjati.

***

Slabo mi gre tale otvoritev, glede na to, da že tri dni pacam zapis. Poleg tega je navdih izpuhtel neznanokam in ga zdaj mrzlično iščem. Mogoče bi morala početi kaj drugega in bi se potem sam vrhnil. Ali pa bi morala preprosto zapreti to stran, vse distrakcije pospravit v najbolj temen možen kotiček in bi potem prišel navdih nazaj.

In spet razmišljam o ljudeh v mojem življenju. In o tem kdaj prestopijo mejo in predvsem kdaj jaz zaznam, da so jo prestopili. Z nečim vlečem take ljudi nase, pa nikakor ne ugotovim kaj to je.  Kot da bi mi na čelu pisalo. Ali pa kot da bi imela neko lepilo na sebi, ki drži hujše kot neostik ali sekundno lepilo.  Enkrat je lahko naključje. Tretjič več ne more biti. Kdo ve, mogoče so pa to res vse lekcije. Samo naučiti se moram prepoznati njihovo vrednost.

31 december 2011

Nisem ravno zelo pridna pri pisanju, glede na to, da je bil prejšnji zapis prvega decembra, in da smo danes že zadnjega. Vmes je nastalo kar precej osnutkov, ki pa dlje od moje glave niso prišli. Nič zato.

Je pa (presenetljivo) hodil dedek mraz in mi prinesel novo igračko. Zadovoljna sem do strehe in čez 🙂 Malo sem gledala vse te gadgete, ki so se znašli pri nama in čas njihovih nakupov. Vedno december ali januar. Vedno, brez izjeme 😀 Torej bo res nekaj na teh pravljičnih možeh.

Nekaj me grabi, da bi morala malo pogledat za nazaj, kako je bilo. V splošnem gledano, kar fajn. Brez kakih presežkov sicer, ampak jih tudi v minus ni bilo, tako da se nimam kaj pritoževati. Nenormalno kuharska sem postala, to bi že skoraj morala šteti med presežke. In v enih stvareh oz. željah sem res dozorela in vem, da je to to. Tisti občutek, ko te niti najbolj anojing stvar ne zmoti več. Spet se je izkazalo,da je res. Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj.

Želja za dvanajstko je dovolj, a bom z mirnim morjem povsem zadovoljna. Na vsake tolko morda kak užitkarski valek, kot so bili tisti na francoski obali maja, ko kar nisi vedel, kam bi se še vrgel. Ali pa tisti nočni na Lošinju, ko sva zganjala romantiko, pa nama kar niso pustili 🙂

Pisano naj bo, tega si bom najbrž vedno želela. In zapomniti si moram, da je vse v nas samih. Tudi če življenje meče kamne, je v nas, da smo sposobni stopiti čez. Pri malo bolj štorastih, kamor se, glede na število nesrečic skoraj moram šteti, je pač kak spotikec več. Ampak človek potem pridobi na ravnotežju, kar pa tudi ni slabo.

Nič, tojeto za letos. Še slabih 12 ur ga je ostalo in v tem času bom še malo kuharska. Na novo odkritih talentov ne gre zanemarjati.

December je!

Lep, pisan, svetlikajoč december. Končno. Ker december je takrat, ko sivino razbijajo lučke in diši po kuhanem vinčku in cimetu in ko je v zraku neka prijaznost in so ljudje veseli in dobre volje. In drug drugemu želimo samo dobro in mogoče celo za hip izgine hinavščina in kar je še takih stvari. Ali pa samo v navalu razpoloženja pozabimo nanjo. Kakorkoli že, zlagano ali resnično, december je fajn.

Tudi zato, ker so takrat na vrsti dobri možje (na emancipacijo se tu kar pozabi in noben(a)  nima nič proti :D). Prvi mož ima uradno še nekaj dni časa, ampak je očitno predčasno hodil okoli. Predvsem okoli trgovcev, ki so svojo ponudbo malo okrasili s procentom ali dvema. Ali tridesetimi 😀 Na ta račun sem prišla do novih čevljev in tako mam zdaj spet po dolgem času na tačkah muhce. Pozabila sem že kako fajn so. In ko sem že pri dobrih možeh – novega najboljšega prijatelja imam. Na železniški postaji, vsakič kadar grem popoldan na vlak se srečava. Malo ga pobožam, povem kam bi rada, dam mu dnar, on pa meni karto. As simple as that. Nikoli ni namrgoden, za razliko od večine tet (ne vem zakaj so pa tu lahko izključno ženske) za šalterjem. Nikoli me grdo ne gleda in ne bevska nazaj in nikoli mi ne vrže drobiža mimo nastavljene roke, kot to delajo namrgodene gospe. Sicer ne razumem zakaj se ga vsi tako bojijo in izogibajo, ampak mi je všeč tako. Še posebej kak petek popoldan, ko se pred šalterji okenci vijejo dolge kače živčnih ljudi, jaz pa elegantno kupim karto v manj kot minuti.

In ko sem že pri avtomatih, v čem je fora odzivnikov? Ni firme, ki bi jo še lahko poklical in bi se ti oglasil človek. Pravi živi človek. Povsod sami odzivniki in kaka kvazi zenovska muzika zadaj. Poklicali ste podjetje tointo. Če želite kaj kupiti pritisnite ena. Če želite kaj prodati, pritisnite dve. Če želite informacije, pritisnite tri. In tako v nedogled. Tisto, kar bi rad, je seveda čisto na koncu možnih izbir. Pogovor s svetovalcem recimo. In ko ga končno dočakaš in lahko pritisneš tisto številko, dobiš – nov odzivnik.  In spet kakih deset možnosti. Pa odtipkaš še to. Ekranček na telefonu se počasi polni, odzivnik te pa še kar pošilja k svojim prijateljem. Kot da ne bi mel kaj drugega početi kot poslušati možnosti izbire, ki jih imaš in vmes poslušati kvazi zenovsko muziko. Pogrešam vratarje/portirje s tistimi globokimi glasovi, ki si jim povedal koga želiš in so rekli samo trenutek, vmes je nekaj zapiskalo in voila.

Malo me je zaneslo 🙂 Pri decembru sem bila. Del tega so tudi božični sejmi (ljubljanskemu zamerim, da se je preselil tja dol!) in obisk kake lepo okrašene prestolnice. Ne bo jih še zmanjkalo. Če bo še vreme podobno lanskemu, si česa boljšega že skoraj ne morem želeti.