Na sever po polnočno sonce III

Grundarfjordur – Stykkisholmur – Brjanslaekur – Latrabjarg – Patreksfjordur – Bildudalur

Hostel v Grundarfjordurju je tako prijetno domač, da smo na koncu že pozni in moramo kar pošteno pritisniti na gas pohiteti, da pridemo pravočasno v Stykkisholmur. Trajekt odpelje ob 9h. Karte je treba rezervirati (in plačati) vnaprej, če greš z avtom. Potem samo še zamenjaš voucher za prave karte, in mimogrede smo na trajektu in mimogrede se že peljemo. Morje je mirno, vreme je sicer precej klavrno, ampak kaj češ. Na vse se pač ne da vplivati. Vsaj dežuje ne. Vožnja traja slabe tri ure, vmes je še polurni postanek na otočku Flatey, da njihovih 5 prebivalcev (prav veliko več jih res ni) oskrbijo z rečmi, ki jih potrebujejo. V Brjanslaekur prispemo pri isto kislem vremenu. Trajekt precej skrajša pot, ki bi jo drugače morali prevoziti po kopnem.

(stykkisholmur)

Zahodni fjordi so sicer en tak od boga pozabljen kraj, kamor turisti (še posebej tisti v organiziranih skupinah) večinoma ne zahajajo. Je pa ogromno fotografov z gromozanskimi objektivi. Logično, Latrabjarg, najzahodnejši del otoka, je poznan ravno po ptičjih klifih. In ptičev je tam res ogromno. Pot je delno asfaltirana. Na križišču kjer se cesta 62 razcepi (do Latrabjarga pelje št. 612 in) se začne kakih 50 km makadama. Ovinkastega, napornega makadama, ki ga kar ni in ni konec. Pokrajina je fantastična, vse najdeš, od peščenih plaž do neskončnih fjordov in strmih spustov.

(plaže)

Piha kot za stavo, in vetrovke niso čisto nič odveč. Parkiramo, spijemo kavo (ki smo jo prinesli s sabo, tam ni nič razen svetilnika) in gremo na klife. Nori občutki so, nikoli še nisem videla toliko ptičev naenkrat.

(latrabjarg)

In nikoli še nisem videla njork v naravnem okolju. In še posebej ne tako pozerskih njork. Z vseh strani se mi je pokazal, nato pa nonšalantno dvignil rep, se obrnil in šel.

(njorka)

Kar precej časa preživimo tam, teh klifov kar ni in ni konca. Po poti nazaj se ustavimo v Breidaviku, ki ima kilometrsko peščeno plažo, traja pa tudi kak kilometer ali dva preden prehodiš ves tisti pesek in prideš do morja. Tu je tudi manjši hotel, reference so zelo dobre.

(makadam)

Ampak mi smo šli dalje, pregurali še povratnih 40 km makadama in prišli v Patreksfjordur, kjer smo se soočili s še eno islandsko posebnostjo. Bencinske na avtomat. Nič posebnega pravzaprav, če bi avtomati delali. In če bi znali še kak drug jezik razen islandščine. No, z nekaj pomoči sicer nejevoljne prodajalke, sva le uspela natankati. Pot nadaljujemo proti Bildudalurju, ki je naš cilj za ta dan.

(bildudalur)

Hostel je sredi mesta, na zunaj izgleda bolj tako tako, ampak notranjost je čisto lepa. Ikeino pohištvo, dovolj prostora, edino kuhinja je malo majhna, če si hoče več ljudi naenkrat pripraviti obrok. Ker smo dovolj zgodnji, malo povprašam lastnico hostla, kaj ponuja njihov kraj, in ko omeni hot natural spring in swimming pool, smo mimogrede pripravljeni za odhod. Natural spring je bil vsekakor nekaj posebnega. Luknja sredi travnika z zelo vročo vodo. In blatno. Za noge namočit je blo. Malo nižje so si naredili kao bazen, ki je tudi bil bolj gojišče za alge kot kaj drugega, ampak po celem dnevu vandranja je kar pasalo pregreti kosti.

(natural hot spring)