Skok v poletje III.

KL Sentral sva hitro našla, kakih 10 minut hoje od hostla. Po zaslugi vnaprej kupljene karte za bus, sva se uspešno rešila vseh kakonajrečem težakov, ki ponujajo karte. V vsej poplavi ljudi nimaš pojma kdo bi ti res prodal karto in kdo te hoče nafukat. Že vsaj 45 minut pred odhodom busa je prišel model po nas, da naj gremo na peron (ful frajersko narejena postaja je, ravno obnovljena, zgoraj so čakalnice, po stopnicah dol pa se spustiš do avtobusa). In smo šli, midva in še trije potniki. Naloživa rukzake v prtljažnik, okrog je vse polno čudnih (ali pa so se nama zdeli taki) ljudi, zato on ostane pred busom. Vsaj 5 ga je zamenjalo za šoferja in so spraševali kdaj je odhod 😀 Medtem je prišel pravi šofer, mirno skadil čik ali dva, pojedel čokoladko, skadil še en čik ali dva in potem smo šli. Samo pol ure zamude. Vožnja je bila (vsaj do takrat) vrhunec adrenalina, prehitevanje v ovinke in trobljenje pred njimi ni nič čudnega. Po treh urah vožnje in enem toilet breaku smo prišli v Tanah Rata, mestek v Cameron Highlands, na 1500 m nadmorske višine. Prijetno hladno in nič soparno, gostitelj naju je čakal na postaji, po poti do guesthousea nama je razkazal vse, kar je treba vedeti, od hrane do pralnice.

Človek ima res neverjeten dar govora in ni čudno, da mu biznis laufa na polno. Hrana je tu še bolj poceni kot v KL in čisto nič manj dobra. In čaja ne manjka, prodajaln čaja pa tudi ne.

Še isto popoldne sva šla na mossy forrest tour, ki je vseboval vzpon (z avtom) na 2200 m visok Gunung Brinchang, ogled deževnega gozda in na koncu še plantaže čaja. Razgled s hriba ni bil bogvekaj, ker smo bili na stolpu kake 3 minute, ko so se pripeljali oblaki in se ni videlo nikamor več. Mossy forrest je bil bolj zanimiv, zmerno do pretežno blaten in predvsem zelo mahovinast. Vrhunec je bil, kakopak, čaj. Za naju, ki sva prvič od blizu videla (in pošlatala) grmičke čaja, še toliko bolj. Tudi fotkič je skoraj pregorel, še bolj pa oči. Taka magična zelena in toliko magične zelene, da ne moreš ostati ravnodušen.

Isto bi lahko rekla tudi za tri Poljake, ki so bili oboroženi s huge fotkiči in huge rukzaki polnimi objektivov. Ne moreš ostati ravnodušen, če na vsake tri metre težijo za ustavljanje in ko se je avto res ustavil, jih za vraga ni bilo nazaj. No ja, saj ne da ni pasalo še malo poškljocati tudi meni. Nakupila sva čaja za vse, ki sva se jih spomnila 🙂 Vodič je bil kar razpoložen in ker so se ostali nekam porazgubili sva dobila skoraj private tour. In izvedela polno zanimivosti, recimo to, da za kilo pobranih čajevih listov zaslužijo 40 centov. Malezijskih. Torej 10 naših centov. Pa kilo listkov je kar precej, količinsko. Delajo tujci, domačinom se zdi pod častjo. Podobno kot pri nas gradbeniki. Domov grede smo se ustavili še v neki mini varianti zoo-ja, malo smo lahko pošlatali ful grde hrošče/škorpijone/paličnjake, čemur sem se odrekla, sem pa malo prijela kameleona, ampak barv pa ni spremenil.

Naslednji dan sva se malo potepala po mesteku, šla na samostojni jungle walk, ki se je razvil v konkretni 5urni treking. Ampak je blo fino. Pričakovala sem kako divjo žival, pa je bilo edino živo bitje, ki sva ga videla (poleg dveh avstralcev, ki sta spraševala, če je way out) – metulj. Mali črnobeli metuljček.

Tretji dan sva že ob desetih zapustila Cameron Highlands in se v malem toyotinem kombiju s še dvema drugima ne preveč komunikativnima paroma odpeljala proti Kuala Besutu.

Še o prenočišču: Gerard’s place je dobrih 10 minut hoje oddaljen od centra mesta, za 2 nočitvi z zajtrkom sva plačala 45 EUR (za oba), malenkost dražje je bilo, ker sva bila tam ravno v času malezijskih počitnic. Definitivno najlepše in najbolj s stilom urejeno prenočišče na vsej poti. Zajtrk klasičen, marmelada, kikirikijevo maslo in toast. Pa čaja za izvoz. Dve točki od desetih odbijem, eno zaradi rahlega vonja po plesni v sobi, ki se je z zračenjem dal pregnati in eno zaradi đumbusa ob 7h zjutraj. To slednje sicer nima veze neposredno s prenočiščem, je blo pa precej nadležno.